Piše: Frančiška Franca Buttolo
Naših dveh feministk z vrha oblasti ne zanimajo slovenski bolni otroci, temveč življenje v visoki družbi. Raje v tujini brezskrbno obiskujeta snobovske koncerte in velike cerkvene svečanosti, čeprav se v Sloveniji nobena od njiju – niti za živo glavo – nikoli ni hotela udeležiti nobene od domoviskih maš.
Slovenski neustrašni feminizem Slovenijo vodi v propad, kar je tudi namen slovenskega multikulturnega globalizma, plačanega iz Sorosevih vreč denarja, hudo sumljivega izvora. Tole sem pred dobrim tednom prebrala na portalu tednika Mladina: “Nikoli v samostojni Sloveniji ni bil šovinizem tako močan, tako primitiven, tako vsiljiv z zamazanimi rokami in po zaseki smrdečo sapo in nikoli še ni imel toliko težav z zavrnitvijo kot v času tretje Janševe vlade.” (Vasja Jager, ”O moj bog, ubili sta patriarha!” Leto, ko sta dva od najpomembnejših položajev v državi zasedli ženski. – Mladina, 52, 30. 12. 2022. – Priložena f o t o g r s f i j a je objavljena nad citiranim člankom.)
Kot da sploh ni pomembno, kdo in kaj sta dami – obe pravnici – dr. Nataša Pirc Musar in mag. Urška Klakočar Zupančič, ki ju je res kar velik del socializmu, Titovi Jugoslaviji in partijski veličini Milana Kučana naklonjeni del državljanov volil. Res pa je bil med volilci ta del državljanov dovolj velik, da sta ti dve dami lahko postali tako rekoč dve od treh “taglavnih” v trenutni slovenski politiki.
V resnici pa le malokdo verjame, še najmanj pa verjamejo pri Mladini, da je en sam volivec obkrožil njuno ime predvsem zato, ker sta morda kakorkoli pomembni tudi za slovenski feminizem. To – hudo umazano – visoko priznanje so si “s poštenim ženskim delom” v letu 2022 prislužile predvsem visoke “nevladne” uradnice z Mirovnega instituta in z inštituta 8. marec. Pa ne le visoko priznanje, pridobile so tudi visoke vsote plačil in denarja za nadaljnje svojega skrajno feminističnega dela, tako iz proračuna države Slovenije kot iz velike vreče Sorosevega “kapitala” sumljivega izvora, namenjenega zlasti za rušenje tradicionalne evropske demokracije in za ustanavljanje čim večjega števila paravojaških “študijskih” ustanov ali “kasarn”, ki bodo v državah EU izvajale specialne paravojaške operacije, na primer takšne, kot je nenadno pomanjkanje antibiotikov za najmlajše v vsej EU.
Dragi Urška in Nataša, vama se še sanja ne o pravem feminizmu, tistem, ki je plačan iz istega vira, kot so plačani razni lažni inštituti za lažne človekove pravice (v resnic proti vsem glavnim človekovim pravicam). Delno pa se iz Sorosevuh virov financirajo tudi skoraj vsi mediji, vsaj delno tudi Mladina, tudi stalinistični del medijskih aktivistov na TV Slovenija.
Ne rečem dvakrat, da ni tudi del Vatikana, torej tudi del slovenske Cerkve (tisti, ki je zelo, zelo naklonjen sedanji oblasti v Vatikanu) kar “spodobno” plačan, celo preplačan, iz imenovanih, hudo, hudo umazanih virov proti tradicionalni demokraciji Zahoda in glavnim človekovim pravicam (zlasti tistim, ki jih zahtevajo Deset božjih zapovedi).
Ko poslušam zahodni (tradicionalni) demokraciji nenaklonjene nauke iz Vatikana, na primer na radiu Ognjišče (zlasti v “govorancah” raznih gostov v tem mediju), sem skoraj obupana. Obupana sem, ko poslušam o nujnem boju proti nacionalizmu, ki je tudi po mnenju dela Vatikana, ne le Sorosevih “specialnih” paravojaških inštitutov, nujen. Da je potrebno menda vso tradicionalno kulturo, zlasti vse najpomembnejše v individualni duhovnosti Evropejcev, premešati z drugimi kulturami, afriško, južnoameriško ali iz vzhodnega tretjega sveta. Ohranitev tradicionalne evropske kulture pa je po mnenju Soroseve globalne multikulturnosti nacionalizem in fašizem. Seveda delu stalinističnega Vatikana naklonjene slovenske Cerkve sem ter tja uspe vernike preslepiti, da je mogoče iz sestavin vseh svetovnih kultur in verstev ustvariti krščanske ljubezni polno slovensko mednarodno skupnost, demokratično globalno in multikulturno. Zaradi tega sama molim samo še v naravi, pod milim nebom, neposredno k Bogu, brez posredništva Sorosevega dela Vatikana, neostalinističnega dela Vatikana, ki ima pri nas za talki del slovenske Cerkve in zlasti NSi, seveda z njunimi mediji skoraj v celoti.
Preveč imam neprestano pred očmi financiranje multikulturnega globalizma ali novega stalinizma iz tradicionalni Evropi in njeni kulturi, tudi politični, iz človečanstvu sovražnih virov, tudi narkomafijskih. Iz zelo netransparentnih virov, iz Južne Amerike, prokitajske Azije, celo iz že skoraj do konca izropane Afrike. Nisem brez vesti, kot so brez vesti visoke “nevladne” uradnice z Mirovnega instituta in z inštituta 8. marec Pa tudi ne tako brez vesti, da bi se šla na Dunaj zabavat v visoki družbi, ne da bi prosila sosednjo državo, da mi posodi nekaj antibiotikov za naše ljubljene otroke, ker jih v Sloveniji nimamo dovolj. Tudi v Vatikan ne bi odšla na pogreb visoke cerkvene osebnosti, ne da bi prosila koga iz italijanske politike, naj mi pomaga pri izposoji nekaj antibiotikov za naše drage najmlajše.Ampak naši dve feministični politični zmagovalki ne razmišljata o bolnih otrocih in njihovih smrtno prestrašenih starših. Niso one kak Janez Janša, ki se je, skupaj s skoraj vsemi ministri, ukvarjal s tako “nepomembnimi” zadevami, kot je zdravje vsakega posameznika, še posebno pa otrok, naše prve skrbi. Naši dve politični feministki sta pravi državnici, vesta, da je najpomembnejši multikulturni globalizem in finančna podpora protislovenskega dela že skoraj popolnoma Soroseve, multikulturne in globalistične EU, v resnici že neostalinistične.
Obe naši neostalinistični “državnici” ravnata povsem enako, kot ravnajo bogato vzdrževane stalinistične gejše in kurtizane Sorosevih inštitutov. Vse se v resnici dobesedno, vsem na očeh, politično prostituirajo, le da so “dame” z inštitutov pomembnejše od predstavnic ljudstva v politiki. Pomembnejše so tudi od predsednice države in predsednice DZ. Kajti samo nad ustavnim sodiščem, kjer so najpomembnejše feministične pravnice Soroseve mirovnice, je v Sloveniji le še modro nebo. Samo ustavno sodišče je nad vsemi ustanovami in organizacijami, financiranimi iz slovenskega državnega proračuna. Takšna je resnica o političnih uspehih sedanjega feminizma, sedanjega multkulturnega in globalističnega slovenskega neostalinizma. Zelo žalostna resnica. In zato sedanji slovenski feminizem odklanjam. Spominja me na feminizem kake Milke Planinc, strašne stalinistke, skoraj neuničljive. Prej kot je kakorkoli popustila v svojem fanatičnem feminizmu oziroma stalinizmu, je pripeljala državo na rob propada. Žal, res imam jugoslovanski feminizem za navaden stalinizem.
Prvič sem se srečala z neustrašnim feminizmom kmalu po končani druge svetovni vojne. O razliki med ženskami in moškimi v najstrašnejših razmerah, v kakršnih so se znašli borci na frontah, interniranci, civilno prebivalstvo in druge skupine, so bila najbolj nesprejemljiva dejanja pogosto tema vsakdanjih pogovorov, ki smo jih doma ali v ožjem okolju slišali tudi otroci.
Borec iz ene od Prekomorskih brigad, ki so osvobajale Dalmacijo, je večkrat govoril, da se ženske nikoli ne bi smele boriti na frontah, da sploh ne bi smele biti vojakinje. Kljub temu da je bil ponosen partizan, o partizankah ni imel lepega mnenja. O njih je pogosto pripovedoval, vedno ves zgrožen, da jih je vojna veliko bolj razčlovečila kot moške. Zlasti ni mogel pozabiti fanatičnih partizanskih bork, ki so kmalu po rojstvu svojih otrok nenadoma ostale same. Prepričane so bile, da je bila “borba” proti okupatorju najpomembnejša v njihovem življenju. Še zdaj se spominjam, kako je nekoč rekel, da so peljali na vozu partizanko z dojenčkom, čez nekaj časa pa je bila na vozu samo še partizanka.
Ko v zadnjem času poslušam feministke o tako rekoč do rojstva dovoljenem splavu, še zlasti ko gre za kakorkoli prizadete otroke, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na strašno zgodbo, ki jo je o partizankah pripovedoval borec ene od Prekomorskih brigad. Feministični fanatizem je neomejen.
