Piše: Sirr
Nekega poletnega dne leta 2025 sem se sprehajala po stari Ljubljani in obstala pred arabsko restavracijo. Bila je zaprta. Ob vhodu je bil objavljen odpiralni čas, moralo bi biti odprto, vendar je notranjost samevala. Drugič me je pot vodila v prestolnico, ker sem morala v knjigarno in založbo Chiara. Dež je tlakoval ulice v spolzek teren, zrak je bil osvežen, jaz pa sem si nenadoma zaželela kave v tej restavraciji. Zaprto. Pogooglam. Pokličem. Nihče se ne oglasi. Šele popoldne me nekdo pokliče nazaj. Mlajši glas pravi: »Amir pri telefonu. Lastnik. Oprostite. Dovolite, da vas povabim na kosilo. Da se oddolžim.« Oddolžim. Beseda je zvenela skoraj viteško. Oklevala sem. A radovednost vedno zmaga.
Začela so prihajati sporočila na WhatsApp. Ali sem poročena. Koliko sem stara. Ali živim sama. On? Trideset. Iz Palestine. Na njegovi profilni sliki WhatsAppa bleščeč črn avtomobil visokega cenovnega razreda. To razkazovanje z avti me odbije, človek se mi zdi tudi premlad, a Palestina, tu pa sočustvujem in na kosilo bi tudi prišla. V drogeriji so mi v celofan zavili svetlo zeleno svečko in metin čaj. Zelena — denimo barva islama in upanja. Metin čaj — pijača gostoljubja. Dogovorila sva se za soboto. Nato sem predlagala nedeljo, saj v soboto nisem imela pravega časa. Prišla sem okoli poldneva. Restavracija prazna. Tam le osebje. Natakarica mi je z nasmehom povedala, da je kristjanka, čeprav je Arabka. Ogledam si notranjost, v kotu na koncu se je razprostiral kotiček, poln umetnega cvetja v živih, raznobarvnih odtenkih, ki sem ga ujela v fotografijo. Amir je prišel s polurno zamudo. »Oprostite, bil sem na tajski masaži,« je rekel lahkotno. Stisk roke mehak, skoraj diplomatski. Med pogovorom se je rahlo pritoževal nad osebjem, kot da mora dokazati, da je kapitan ladje — četudi ta trenutno miruje v pristanišču, v restavraciji sem bila edini gost, sedela pa sva zunaj. Izročila sem mu darilo. Bil je iskreno presenečen. Naročila sem le lečino juho. Riba je bila predraga, meso mi ni dišalo. Pila sem le vodo. Med obedovanjem je tiho predlagal, če bi prišla v njegovo stanovanje. Preslišala vprašanje.
Konec septembra sem bila spet v Ljubljani. Sprehodila sem se vznožja poti na Ljubljanski grad. Turisti, šum pogovorov, jesen, a še vedno poletni zrak. In potem sem napisala sporočilo: »Sem v Ljubljani, prišla bi na kavo v tvojo restavracijo, a ko sem šla mimo sem videla, da je zaprto.« Odgovoril je poslal skoraj takoj: »Čez eno uro bom doma. Pridi. Povedal ti bom, kam.« Ni predlagal kave. Ni vprašal, ali imam čas. Samo navodilo. Poslal je naslov v elitni soseski Schellenburg. Že malo pred sedemnajsto sem bila tam. Steklo, beton, zelenje, tišina. Pred vstopom sem dvignila pogled proti balkonom. Nikjer nikogar. Vhodna vrata so se odprla z mehkim klikom. Najprej je bila veža. Prostorna, kot hotelska. Ko sem povedala, da grem k Amirju, je varnostnik dejal, da je v petem nadstropju ter povedal številko stanovanja. Tla v veži so bila iz marmornih ploščic v šahovskem vzorcu, črno-bela, brezhibno spolirana. Na steni dva portreta in veduta gradu. Dvigalo je prispelo tiho. Ko so se vrata odprla, je bil hodnik ožji, mehko osvetljen, brez zvokov. Odprl je vrata in me povabil naprej. Iz nahrbtnika sem vzela tri bombone Ferrero Rocher in mu jih podala. Nasmehnil se je. Točke za človeškost.
Na polici je stala vodna pipa – ne kot dekorativa. Na drugi strani prostora dva računalnika z ogromnim profesionalnim monitorjem. Bil je le kratek postanek, nekaj besed in približno štirideset minut časa. Sprehajala sem se po mestu, med ljudmi in lučmi. Ob pol devetih sem sedla na avtobus in odšla domov, čez vikend manj prevozov. V naslednjem telefonskem pogovoru je dejal: »Vem, kje živiš. Sledil sem ti.« Če bi bila to slaba kriminalka, bi se ustrašila. Namesto tega sem vprašala: »Kako se imenuje moj kraj?« Kakšne barve je hiša?« Ni vedel. Seveda ni. Njegova dramatika je imela luknje v scenariju. Potem je prišla prošnja: »Bi mi naredila uslugo, ker bom imel kmalu rojstni dan? Kupila telefon na svoje ime? Pri Telemachu.« Ton skoraj proseč. »Res ga potrebujem. Moram poklicati Palestino.« Vprašala sem, zakaj si ga ne kupi sam, na primer v Big Bangu. Vztrajal je: samo Telemach, samo na tvoje ime. V moji glavi se je prižgala rdeča lučka — človek ima tri telefone in potrebuje še enega. Tri številke, zadnja povezana z restavracijo: 070/ 446 411, 070/ 758 300 in 064/138 532. V začetku oktobra sem se odločila za mali eksperiment. Napisala sem: »Odločila sem se, da ti kupim telefon na svoje ime.« Odgovor je prišel takoj: »Good morning, will you bring me a phone?«
Domeniva se, da se slišiva. Telefon zazvoni. Njegovo ime na zaslonu. Moj diktafon pa — poln. Ne oglasim se. Napišem, da se slišiva kasneje. Izpraznim diktafon. Ko spet pokliče, sem pripravljena. Kako teče posel v restavraciji, kaj je delal prej? Postane izmuzljiv, kot milo, ki sem ga kupila tiste sobote, ko sem ga obiskala. Nato obrne ploščo: »Zakaj toliko vprašanj?« Odvrnem, da me zanima zaradi zaupanja in dejstva, da mi bo vsak mesec dal obrok za telefon, ki bi mu ga kupila na Telemachu na svoje ime (vendar mu ga ne bi). Vprašam ga še nekaj, kar me je zanimalo: ali se je šalil, ko je rekel, da mi je sledil domov. Vpraša: »Kaj?« Kot da prvič sliši lastne besede. Sekundo zatem prekine. Ne tehnična napaka — odločitev.
Kasneje mi še napiše, da mi je lagal in, da to ni »njeno stanovanje, ampak je v njem s prijateljem, in da je v Sloveniji komaj pol leta (to je napisal oktobra meseca). Poudari tudi, da je avto na njegovi profilni sliki WhatsAppa prijateljev. Zanimivo, saj nikdar ni govoril o »njenem« stanovanju (in dobro govori angleško).
Pošlje SMS, da se mu moje spraševanje o njegovem prejšnjem in sedanjem poslovanju zdi sumljivo. Da sem jaz tista, ki je »up to something«. Pred tem si je zaželel telefon, Galaxy Ultra 25 — nič skromnega. Ko pa začuti, da sprašujem preveč, nenadoma telefona sploh ne potrebuje več. Med dopisovanjem prvič jasno napiše svoje ime in priimek. Kot podpis pod scenarij. Ali pa izziv: preveri me.
Kasneje ga pokličem jaz. V njegovem glasu ni več nadzora, le jeza. »I’dont care about you or any police.« Ko mu mirno rečem, da ga snemam, prekine telefonsko zvezo.
V začetku oktobra 2025 grem podnevi mimo Amirjeve restavracije. Zaprto. Sonce sije, stoli pred lokalom samevajo, na njih edino dva fanta iz pizzerije, ki je nasproti, na pavzi. Eden se predstavi. Postavim mu nekaj vprašanj o restavraciji pred katero sedita. Pravi, da ponoči tam pripravljajo za ketering, in restavracijo najprej poimenuje kar iberijska — čeprav je zelo arabska. Morda freudovski lapsus, morda samo kulinarična zmedenost. Nato se sobesednik popravi: »Ali arabska ali iberijska. Dva, tri mesece je bilo odprto. Mi v naši pizzeriji se šalimo, da so prišli prati denar.« Nasmehne se, a ton je tak, kot da se šali na pol.
Pozneje, oktobra 2025 grem prvikrat še v drugo arabsko restavracijo, tam je vse poceni, kava še posebej, najdem na googlu. Plačam s kartico — za vsak slučaj, naj ostane sled, če že zbiram material za lastno mini kriminalko. Zaposlenega vprašam o Amirju (in vključim diktafon). Pravi, da ga pozna. Da je iz Palestine. Kaj je delal prej? Ne ve. Če je sploh kaj delal, doda. To je vse. Malo skopo za človeka v elitnem stanovanju, z več telefoni in dragim avtomobilom. Kmalu po snemanju spet preverim Facebook. Eden izmed profilov z njegovim imenom in priimkom spremeni podobo. Zaklenjen račun. Profilna slika postane risan obraz (pred tem je bila zgolj silhueta obraza v temi iz katere ni mogoče presoditi ali je to res Amir). Čez nekaj tednov mi Facebook ponudi predlog za prijateljstvo: Amir z drugačnim priimkom. Odprem profil. Zdi se mi, da je oseba podobna Amirju z restavracijo, čeprav Amir na tej facebook fotografiji ne gleda neposredno proti objektivu. Podoben črn avto. Nato še več fotografij — dva, trije avtomobili. Vsi brez registrskih tablic. Oziroma z zakritimi. Eden ali dva vozita morda proti Ljubljanskemu gradu, eden stoji ob Bohinjskem jezeru. Bleščeča pločevina brez identitete. Zanimivo, kako nekateri mladi muslimani v Sloveniji skrbijo za anonimnost.
Zakrite registrske tablice lahko seveda pomenijo čisto nedolžno željo po zasebnosti — V določenih krogih pa zakrita tablica deluje skoraj kot sporočilo, da lastnik »pozna pravila igre«, da razume varnost, previdnost in domnevni kodeks profesionalnosti podzemlja.
»Ni bilo videti kot operacija, narejena zato, da bi ljudje tam jedli,« je 3. 3. 2026 povedal nekdo, ki oddaja apartma ob restavraciji in je, tako kot jaz, opazil, da je bila ta večinoma prazna.
»Zdaj je vse zaprto – stoli, mize in tabla so umaknjeni,« še zaupa sobesednik, ki pravi, da s podjetnikom nima nič. In kasneje zanika svojo izjavo, da bi bila restavracija »operacija, ki ni bila narejena za to, da bi lahko ljudje tam jedli.
Ko 6. 3. 2026 preverim, ali je res tako, vidim, da so stoli in mize še vedno zunaj. Ob dveh popoldne se restavracija, tako kot piše na spletu, če googlamo (zdaj ima drugačno ime, a naslov ostaja enak) tudi odpre. Natakar mi ravno kaže hrbet, ko oprezam iz tunelčka, ki vodi mimo. Stoječega panoja z napisom, kot preverim dopoldan, ko je vse zaprto, pa res več ni tam.
Zaključek: Begunec v mestu, ki živi (če še, ne dajejo podatkov, kot so povedali) v elitni soseski Schellenburg, je usodo prejel morda bogato – a ne zlahka. Ne zavidam mu; njegova država je v vojni, že je izgubil kakšnega sorodnika, kot je povedal, in življenje ga ni ravno razvajalo. Toda drobni znaki njegovega vsakdana so zaskrbljujoči. Njegovo (preteklo) lastništvo že treh telefonov (zdaj številke niso več aktivne) in želja, da bi si pridobil še enega na moje ime s SIM-kartico, ne delujejo več nedolžno. V svetu, kjer se za bleščečimi fasadami lahko skriva kriminal, več telefonov s sim kartico, in eden, ki bi bil na moje ime, pomeni anonimnost in skrite dogovore. Restavracija tako lahko postane zanimivo prizorišče subtilnih sledi, ki morda namigujejo na temnejše aktivnosti, čeprav resnica ostaja skrita.
