26.1 C
Ljubljana
sreda, 19 junija, 2024

(PISMO BRALCA) Vzroki in posledice v politiki

Piše: Franc Bešter

Vse v tem svetu ima svoj vzrok in posledico. Tako tudi politično dogajanje: sedanje stanje in dogajanje na svetu ima svoje vzroke v preteklem dogajanju v družbi in zgodovini, oz. je njegova posledica. Človek (posameznik) s svojimi odločitvami in dejanji v svetu skuša doseči neke cilje, spet gre za vzroke in posledice: njegova dejanja so vzrok nekih sprememb v svetu, ki so njihova posledica. Podobno tudi narodi (države) skušajo s svojimi političnimi odločitvami in delovanjem v tem svetu dosegati neke cilje, gre torej za vzroke in posledice na politični ravni. In če politične elite nekih ciljev ne morejo doseči po mirni poti (s pogajanji), se začnejo posluževati nasilnih sredstev, se pravi vojne. Vojna je namreč nadaljevanje politike z nasilnimi sredstvi. Glede vojn pa je sedanji papež Frančišek nedavno izjavil: »Vojna je pot brez cilja, norost brez opravičila in poraz brez zmagovalca«. Te besede dajo vedeti, da so vojne nesmiselne, z njimi ni mogoče doseči ničesar, od njih je samo škoda in nesreča, v njih ni resničnih zmagovalcev.

Če se ozremo nazaj v zgodovino, lahko vidimo, da je to v veliki meri res. Kaj je dosegla Nemčija v drugi svetovni vojni? Nič, posledica so bili samo milijoni mrtvih in njihova porušena država. A tu vidimo, da je vojna lahko napadalna ali obrambna. Z obrambno vojno je mogoče veliko doseči: ubraniti svobodo, preprečiti zasužnjenje naroda po drugem narodu.

Migracije, Ukrajina, Gaza

Tu nameravam napisati par besed o vojni na teh področjih (tudi pri migrantski invaziji gre za neko obliko specialne vojne proti Zahodu). To sem se odločil zato, ker imam občutek, da današnji politiki niso sposobni predvideti posledic svojih odločitev in dejanj, ko z nasilnimi sredstvi skušajo doseči neke cilje.

Migracije: globalisti jih spodbujajo, z njimi želijo poenotiti Evropo. Avtohtoni Evropejci naj bi postali manjšina v lastnih državah, tudi njihove specifične kulture naj bi postopno izginile, s tem naj bi se sedanje dokaj velike razlike med narodi te celine postopno zmanjšale, cilj je neka enotna evropska nacija. Za tem stremi današnja bruseljska birokracija, ki je orodje globalistov, birokratom so namreč razlike moteče, nezaželene.

Toda globalisti z vsem tem lahko dosežejo nekaj ravno nasprotnega, in to se že nakazuje: zaradi nasilja migrantov po državah, zlasti v velemestih, se je Evropa začela obračati v desno, podpirati desne, tudi skrajne (suverenistične) stranke, kar lahko vodi v razne -exite ali celo v razpad Evrope. Zato, mislim, so globalisti dokaj slabo (kratkovidno) ocenili posledice svojega delovanja.

Ukrajina: Putin je dokaj slabo ocenil posledice splošnega napada na Ukrajino pred dvema letoma, nedvomno tudi na osnovi svojih izkušenj iz aneksije Krima in vojne v proruskih separatističnih regijah na vzhodu, ko je »preizkušal teren« in od Zahoda ni prišlo do nekega odločnega nasprotovanja in ostrih reakcij. S tem, ko je napadel s kopnega, z morja in iz zraka (tudi, da bi Ukrajincem vlil strah v kosti), je računal v nekaj dneh zasesti Kijev, zamenjati tem izvoljeno oblast z marionetno, prorusko. Če bi vedel za vse posledice, kakršne so danes znane, se še dogajajo in jim ni videti konca, se verjetno ne bi odločil za to vojno. Poleg tega je z njo dosegel marsikaj ravno nasprotnega svojim ciljem. Sprožil jo je namreč tudi zato, ker naj bi se Nato preveč širil na Vzhod, s prozahodno oblastjo naj bi vanj šla tudi Ukrajina. Ogroženost Rusije. Vendar, s to vojno sta v Nato vstopili še prej nevtralni sosedi, Finska in Švedska. Zdaj je njegov cilj zamrznjen konflikt, izčrpavanje, uničenje Ukrajine, a zlasti dolgoročno gledano vse skupaj močno ogroža tudi prihodnost Ruske federacije in bo verjetno povzročilo padec sedanjega režima. Umor Navalnega kaže lahko tudi na to: da se le-ta že čuti ogroženega, oslabljenega.

Bližnji vzhod

Le-ta je v svoji zgodovini in sodobni politiki nekaj tako kompleksnega, da zasluži več stavkov, čeprav je seveda vanje mogoče zajeti le nekaj najbolj temeljnih dejstev. Problem Bližnjega vzhoda seveda ni samo obstoj države Izrael sredi arabskega morja, to je področje, kjer so največje zaloge nafte na svetu. Sedanje stanje (in tudi ta vojna v Gazi) pa je posledica nekega dogajanja v zgodovini.

Judovska država Izrael: vse skupaj se je začelo že z Rimljani v prvem stoletju n. št., ki so ta narod razselili in raztepli po vsem svetu, torej je ostal brez lastne države, in holokavst nad njim med drugo svetovno vojno je bilo mogoče izvesti tudi zaradi tega – odtod tudi močne težnje po svojem ozemlju, nad katerim bi imeli oblast samo oni. Zato so se po masovnem pomoru začeli naseljevati v Palestini – kjer so včasih živeli. Vendar, takoj, ko je bila ta država ustanovljena (1947), je bila že napadena od arabskih držav – povsem jasen znak, da jo Arabci hočejo izbrisati. In to hočejo še danes: silovit napad Hamasa sedmega oktobra lansko leto spet kaže na to, na poskus izbrisa te države, Jude ustrahovati, pregnati.

Tu se lahko ozremo na vzroke in posledice v politiki. Nastanek judovske države, na ozemlju, ki so ga po »Shizmi« zasedli Arabci, ki je torej posledica nekega dogajanja v zgodovini, je potegnil za sabo svoje posledice: arabsko-izraelske vojne. Tu je Izrael zmagoval, s svojo močno, moderno opremljeno in izurjeno vojsko, saj se je zavedal, da le tako lahko obstane – kot otok sredi arabskega morja. Ob sedanjem spopadu s Hamasom, ki je do zdaj najhujši, pa lahko vidimo, kako slabo so politiki (odločevalci) na obeh straneh ocenili posledice svojih delovanj.

Palestinci so bili že dolgo prisiljeni živeti, tudi po krivdi Izraela, v nevzdržnih, nečloveških razmerah, v najgosteje naseljenem kraju na Zemlji, v nekakšnem koncentracijskem taborišču, in Izraelci bi morali vedeti, da bo to privedlo do radikalizacije številnih Palestincev – teroristična organizacija Hamas je posledica te radikalizacije. In na »odločilni spopad« se je Hamas pripravljal deset let. Kako to, da Izrael ni opazil teh priprav, npr. kopanja 500 km tunelov pod Gazo?? In kakšne cilje je Hamas želel doseči? Izbris Izraela? Slaba ocena, jasno, da je bilo to nemogoče, obenem je bilo na dlani, da bo Izrael z vso svojo vojaško močjo izvedel uničujoče povratne udarce. Njegov cilj: uničenje Hamasa. Tudi slaba ocena, poleg tega je bilo jasno, da bo ta poskus zahteval ogromno civilnih žrtev, kar bo imelo za posledico še več sovraštva in verjetno potem kasneje pojav kakšnega novega, še hujšega »Hamasa«. Posledica utegne biti kakšna nova koalicija arabskih držav proti Izraelu, ki pa bo vedno imel zvestega in močnega zaveznika v ZDA, medtem ko sta na strani Arabcev, zlasti Irana, Rusija in Kitajska. Bližnji vzhod tako utegne postati detonator za tretjo svetovno vojno, in Izrael, če bo dovolj ogrožen, zna uporabiti tudi jedrsko bombo, prav tako Iran, ki jo verjetno že ima.

Iracionalnosti v politiki

Najprej nekaj o racionalizmu v politiki. Tukaj sem navajal, kako slabo današnji »razsvetljeni« politiki znajo oceniti posledice svojih odločitev. A tudi politiki so samo ljudje: kot mi vsi so tudi oni determinirani, na razne načina, in upam si trditi, da so pogojeni tudi z racionalizmom, ki je kuga naše dobe. Iz njega namreč izhaja filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico – tudi resnico o dogajanju v svetu (družbi). Domišljajo si, da to resnico poznajo in da zato na tej osnovi lahko sprejemajo pravilne odločitve. A to je zmota, posledica pa so slabe ocene posledic in povsem nepredvidene posledice. Razum seveda moramo uporabljati, a moramo se zavedati njegovih meja.

Seveda so pa še drugi vzroki, da se nasploh premalo ukvarjamo z vsemi možnimi posledicami naših dejanj. Človek namreč ne funkcionira samo na ravni intelekta, njegovo delovanje usmerjajo tudi čustva, strasti, nagoni, kar vse povzroča tudi iracionalno ravnanje, v primeru Hamasa pa tudi islam kot vera, ki veleva džihad – sveto vojno proti nevernikom, zato gre danes v Gazi tudi za spopad civilizacij. V naših časih pa smo pogojeni še z nečim: z zanikanjem metafizičnih stvarnosti, tako ne verjamemo več v satana, ki nas je uspel prepričati, da ne obstaja. A on obstaja in deluje, in ker je ubijalec, ljudi zapeljuje tudi tako, da neti vojne, v katerih se ljudje pobijajo med sabo.

Za konec: kljub vsemu politikov ne bi preveč obsojal. Po bitki smo namreč generali vsi.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine