Piše: Franc Bešter
Kakšna naj bi bila razlika med močnim in šibkim politikom? Politiki so voditelji in upravljalci držav, pravijo, da za politika moraš biti rojen, vodstvene sposobnosti so torej prirojene. Vendar pa samo talent ni dovolj, ne pomeni nič, če ga ne razviješ, potrebne so torej znanje in izkušnje, izkušnje pa je v politiki, da se izmojstriš, potrebno pridobivati skozi dolga desetletja, skozi praktično delovanje v politiki (kilometrina). A tudi to še ni dovolj. Robert Schumann je izjavil, da je pomembnejši od tega – pogum! Gotovo pa je nujno potrebno še nekaj: moralna integriteta. Politik, ki izgubi moralni kompas, lahko narodu prinese samo nesrečo, etika morda nikjer drugje ni tako pomembna kot ravno v politiki.
Močnega politika naj bi torej odlikovale vse te lastnosti in vrline, in iz vsega je razvidno, da takšnih politikov ne more biti prav veliko. Mislim, da je na dlani tudi, da velika večina slovenskih politikov ne izpolnjuje teh kriterijev in jih torej ne moremo imeti za »močne«. Mislim, da Slovenija takšnih premore le nekaj, toliko, da jih lahko preštejemo na prste. Kaj pa politiki na svetovni sceni?
Današnji politiki
Predvsem so seveda tu pomembni današnji svetovni voditelji, ki so politiki velikih držav, velesil, močnih sil, ki najbolj kreirajo politiko na planetu. Putin in Xi Džin Ping? Voditelja dveh velikih držav, oba avtokrata, oba sta na oblasti že dolgo, zato obvladata tehnologijo oblasti in imata nedvomno voditeljske sposobnosti, a ne moremo jima pripisati moralne integritete, že zato ne, ker sta oba na čelu režimov, ki sta v svojem bistvu fašistična in zato nemoralna. Putin bo zagotovo prišel v zgodovino kot vojni zločinec, podobno kot Hitler. Kaj pa Zahod – svet demokracije? Dal je precej močnih, velikih politikov, takšnih tudi zato, ker so se kalili v viharju druge svetovne vojne: Roosevelt, Churchill, de Gaulle… . A tudi v letih po vojni so zahodne države premogle močne voditelje: Kennedy, Nixon, Reagan, Thatcherjeva, Adenauer, Schmidt, Brandt, Kohl, Pompidou, Mitterand… . Vsaj osebno pa imam občutek, da danes tega ni več. Biden, Macron, von der Laynova, Sunak, Merklova, Scholz… se mi zdijo dokaj šibki politiki, lahko tudi naš Golob (podobni so bili tudi prejšnji naši »novi obrazi«), sicer vsem tem ni mogoče odrekati nekih sposobnosti in političnih izkušenj, seveda tudi ne morejo skriti svojih političnih ambicij, velikih, morda celo bolnih, tudi ne morejo skriti svojih šibkosti in slabih lastnosti, kar vse jim jemlje avtoriteto, ugled. Na kratko: karizmatičnih voditeljev je v sodobnem svetu bolj malo. Posledica pa je kriza vodenja. Kje je vzrok? Mislim, da so takšni politiki eden od dokazov obstoja »globokih držav« v državah.
Oblast globoke države
Globoka država ne mara močnih politikov, ker preko takih ne more vladati, s takšnimi ni mogoče manipulirati. Seveda spet ne smejo biti prešibki, morajo imeti določene talente in neko politično kilometrino, da pri nastopanju v javnosti lahko delajo vtis sposobnih politikov. Kaj pa takrat, če postanejo premočni ali če ne ubogajo navodil »iz ozadja«? V takem primeru se jih globoka država na takšen ali drugačen način znebi, tako so globalisti organizirali atentat na J. F. Kennedya, Nixonu so podtaknili afero Watergate, Thatcherjevo so odstavili… . V ZDA pa zdaj, pred volitvami, globoka država na vse načine skuša preprečiti ponovno izvolitev Trumpa, ker je premočan politik in nasploh ni človek, ki bi bil lahko njihova lutka.
Da, globalisti in kulturni marksisti predstavljajo po mojem globoko državo v državah sodobnega sveta in zato tisto realno politično moč, ki v resnici vlada. Globalisti so sicer proizvod kapitalizma, kulturni marksisti pa komunizma, vendar so jim mnoge značilnosti enake ali podobne, zato mislim, da mnogokrat sodelujejo. Skupno jim je npr. to, da si prizadevajo za Oblast nad vsem svetom, zato jim je razdrobljenost sveta na države z njihovimi mejami, različnimi narodi, jeziki in kulturami moteča in vse to hočejo odpraviti. Naši kulturni marksisti in globalisti npr. v ta namen tvorno sodelujejo pri migracijski politiki.
Posledice takšnega načina vladanja, preko šibkih politikov, še kako občuti tudi Slovenija. Posledica je serija vlad novih obrazov s premalo političnih izkušenj, gre za ljudi s političnimi ambicijami, a tudi za koristolovce. Vrh je vse skupaj doseglo s sedanjo nesposobno in koruptivno Golobovo vlado.
Kaj se je zgodilo z demokracijo?
Ob vsem skupaj se lahko upravičeno vprašamo, če v tej civilizaciji (Zahoda) demokracija sploh še obstaja. Bistven namen demokracije je namreč, da ljudstvo z volitvami lahko obstoječo oblast zamenja. Globoke države pa na ta način ni mogoče zamenjati, torej imamo opravka z neko obliko totalitarizma. Izvoljeni (šibki) politiki imajo vlogo ustvarjanja videza demokracije, nastavljeni so od globoke države, a ljudstvo jih izvoli, ker za to poskrbi medijski propagandni stroj »vzporednega mehanizma«, le-ta ima namreč tudi denar, potreben za delovanje medijev. Oblast Kapitala. Neko upanje za izhod iz tega začaranega zato vzbuja digitalna tehnika, internet, ki je vsem dostopen in ne zahteva veliko denarja kot klasični mediji, kot tudi radio in TV. Žal globalisti hudo zlorabljajo tudi ta najnovejši medij, posledica je poplava pornografije na njem, tu so tarča in žrtev zlasti mladi, pa tudi družine. Za vsem skupaj ni težko zaslutiti delovanje satana. Sicer pa: glede na znanja in institute, na čemer gradi človek moderne dobe svojo civilizacijo zadnja stoletja (znanost, tehnika, demokracija, tržno gospodarstvo) se je po nekem trajanju in razvoju vse skupaj moralo izteči v to stanje, bojim se, da v gospostvo satana na Zemlji.
