Piše: Franc Bešter
Bistvo moderne (in njen najvišji dosežek) sta moderni znanost in tehnika – po tem bo ta doba tudi prišla v zgodovino. Gledano skozi to prizmo (skozi problematiko te znanosti in tehnike) pa obenem lahko računamo tudi na skorajšnji konec te dobe, lahko celo s koncem sveta, ki ga ta tehnika lahko povzroči, a upajmo, da bo homo sapiens zmogel toliko modrosti, da do tega ne bo prišlo.
Zakaj je (vsaj zame) ta (moderna) doba mrtva? Iz več razlogov. Najprej: mrtva je znanost, ki je pomagala ustvariti tehniko – ker je izčrpana njena spoznavna metoda. Ali si ni iracionalno predstavljati, da je ta metoda (eksperiment, merjenje) vsemogočna in da bo šel ta razvoj (napredek znanosti in tehnike) nekam v neskončnost? Se pravi, ni v moči te znanosti vse pojasniti, svet, delovanje narave, ustroj univerzuma, neka velika njena slabost je v neki enostranosti, v priznavanju samo tistega, kar se da meriti, s čimer se da računati, torej v usmerjenosti v kvantiteto, količino. Nadalje pa glede »prakse znanosti«, tehnike: ni v njeni moči, da bi rešila vse naše probleme (kot so si mnogi predstavljali sredi prejšnjega stoletja). Nasprotno: pokazalo se je, da ta »napredek« neštevilne probleme tudi generira. Življenje s tehniko je postalo bolj zapleteno in njegov tempo hiter. Predvsem pa tehnika prekomerno izčrpava in onesnažuje naravo, ker pa je tudi človek del narave, je v naših časih vse skupaj začelo ogrožati tudi nas same.
Stanje na svetu
Ta (tehnična) civilizacija se je razširila na ves planet, se pravi, da so ti današnji problemi (negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo) postali problemi vsega sveta. Seveda ne smemo izgubiti izpred oči pridobitev znanosti in tehnike, neštevilnih koristi, ki jih imamo od njiju, a spoznati, priznati in sprejeti moramo tudi številne negativnosti, ki sta jih prinesli. Takšne učinke na naravo v glavnem poznamo, manj se še zavedamo negativnih vplivov na družbo. O njih sem nekaj napisal že v predhodnih člankih, zato jih bom tukaj le na kratko ponovil.
Negativni posledici znanosti in tehnike na družbo sta racionalizem in materializem naše dobe. Racionalizem je ob vsem tudi materializem – na miselni ravni (ker je njegovo miselno orožje znanost, ki priznava samo materijo). Se pravi, ta filozofija priznava samo svet materije, kar vodi v zanikanje vsega metafizičnega, torej tudi duše, Boga. Praktični materializem, v katerega nas je zapeljala tehnika: on pomeni pohlep, služenje Denarju, materialno vezanost. Jasno, da to vodi v odpad od krščanstva, ki od človeka zahteva odpoved, ne-navezanost, služenje Bogu, Bogu in mamonu (zemeljskemu bogastvu) človek namreč ne more služiti.
Nek razvoj (znanstveno-tehnični) je torej pustil za sabo masovni pojav ateizma na svetu. Z izgubo vere je človek izgubil vse tisto, kar mu le ona lahko daje: smisel, oporo, usmeritev, gotovost, etični temelj, stik z Metafizičnim. Posledica vsega skupaj je, da ne živimo le hitro in zapleteno življenje s tehniko, ampak tudi v zmedeni družbi odtujenih ljudi in sredi kaosa.
Neugodna je tudi politična situacija na svetu. Kapitalizem, kakršnega je omogočila ravno moderna tehnika, je v veliki meri (so)odgovoren za pojav komunizma in globalizma, tudi o njiju sem že nekaj napisal. Revolucionarni (krvavi) komunizem je sicer doživel neuspeh, in zato se je preobrazil v ideologijo kulturnega marksizma, ki danes razkraja zahodno civilizacijo. Sicer so pa v večini držav (po mojem) realno politično moč že prevzeli globalisti (z ideologijo Kapitala), ki to moč izvajajo z močjo medijev (informacijska tehnika!), se pravi z močjo Kapitala. Glede tega je situacija pri nas zelo podobna: iz serije zgodb z »novimi obrazi« bi se lahko že nekaj naučili. Da namreč iz ozadja (podtalja) svoje niti vlečejo omrežja realne politične moči. Kapitalu politično moč omogočajo mediji, z njimi je mogoče skreirati neko novo politično figuro (marioneto) ali nekoga tudi medijsko uničiti.
Propadanje narave in družbe
Prave demokracije torej na svetu ni več, obstaja samo še neka navidezna, formalna demokracija. Oblast globalistov in kulturnih marksistov pa imamo upravičeno lahko za vladavino satana. Logično je, da se on, ki nas je v naših časih uspel prepričati, da ne obstaja, skuša polastiti tudi politične oblasti, če namreč skuša pogubljati in uničevati duše, to lahko najbolj masovno in učinkovito tako: preko Oblasti. On deluje tako, da nas poskuša zmesti (zbegati), in če poskuša to, le-to spet lahko najbolje tako: preko Oblasti.
On uničuje duše tako, da jih hrani z ničevostmi, in brez težave lahko vidimo, da v medijih prevladujejo ničevosti, zaliva nas poplava ničevosti. Nadalje ni težko opaziti, da je v tej poplavi zlasti na spletu ogromno pornografije, vidi se, da smo, kar se tiče odnosa do spolnosti, postali ponovitev Sodome in Gomore, ne, celo hujši od teh dveh mest. Tisti, ki vse to organizirajo in dajejo na splet, imajo s tem seveda svoje namene. Propagiranje popolne »svobode« na tem področju: s tem ubijejo več muh na en mah! To je napad na tradicionalno družino, s tem se ljudi zbega in ustvarja zmešano družbo, strasti uničujejo mlade, in ta liberalizem, ki se napaja iz te grešnosti, povzroča pri njih odpad od krščanstva, hranjenje ljudi s tem uničuje duše, jih spreminja v ruševine, in ateizem, ki ga vse to povzroča, vodi v duhovno smrt. Dobra podlaga, na katero se vse skupaj zelo dobro prime, pa je neka (moderna) znanost, ki se je po šolah učijo vsi in ki zanika Boga. Osnova za sodobno razbrzdanost, za velik današnji razvrat: to edino in kratko življenje je treba maksimalno izkoristiti za užitke! In če ni Boga, postane tudi vse dovoljeno. In tako so množice začele slediti svojim nagonom.
Tako je za obdobjem velikega razcveta te civilizacije, ki ga je omogočil izum VRO, nujno prišla doba zatona, propadanja. To je mogoče razumeti že, če na vse skupaj pogledamo skozi čisto ekonomsko logiko: napredek znanosti in tehnike se je moral nekje zaustaviti, ker ni izumov, povsem novih stvari, in ker so se trgi zasitili, je vedno teže »biti konkurenčen«. In tudi za inovacije, da bi to ohranili, je treba vedno več časa in denarja. Nadalje so se začeli pojavljati problemi s surovinami in energijo. In to civilizacijo so začele ogrožati še podnebne spremembe. Moderna znanost in tehnika pa sta sprožili še veliko duhovno in moralno propadanje te družbe, moralni razkroj na vseh področjih pa je dejavnik, ki nujno povzroča tudi materialno propadanje. Če bomo nadaljevali po tej poti, z enakimi znanji, načinom mišljenja in življenja, se bodo negativni učinki na naravo in družbo seveda samo še kopičili, kar bo nujno povzročilo takšne ali drugačne in vedno hujše krize, do nekega dokončnega zloma te kulture. Zato pravim, da je moderna doba mrtva.
Kako naprej?
Gre torej za propadanje te (racionalistične, industrijske) civilizacije, ki se dogaja na vseh področjih in ki ga imam za nepovratno, torej ne za nekaj prehodnega, za krizo. Znanost in tehnika, alfa in omega te kulture, sta proizvedli tudi številne negativnosti, med drugim tudi komunizem (kulturni marksizem) in globalizem. Danes ima to dvoje v svetu tudi realno politično moč in oblast, kar je zelo slabo, saj namerno povzroča propadanje družbe. Cilj kulturnih marksistov in globalistov je isti: uničiti tradicionalne temelje te kulture (družino, krščanstvo). Pri tem so njihove tarče zlasti mladi, saj z vplivom nanje, preko digitalne tehnike, te cilje najlaže dosegajo. Zato se tudi tako upirajo odpravi (tako zelo pogubne) permisivne vzgoje v družinah in šolskem sistemu: le-ta je podlaga za manipulacijo preko medijev. Vse skupaj pa se ujema s tistim, kar sem prej nakazal glede delovanja satana v svetu, kar potrjuje, da so kulturni marksisti in globalisti orodje v rokah hudiča, in da ima danes on svet v oblasti.
Kaj storiti v tej situaciji? Prepoznati stanje v kulturi za takšno kot v resnici je: da je namreč njeno notranje bistvo propadlo. Bistvo civilizacije ni v tehniki (VRO) niti v telesnih udobnostih, ampak v razvoju človekove osebnosti, vse drugo naj bi bilo le sredstvo (pot) za doseganje tega cilja. Notranje bistvo: nek red, urejenost v družbi, in duhovno napredovanje človeka. In ravno to sta moderni znanost in tehnika uničili in še uničujeta.
Divjina in opustošenje na Zemlji: kaos v družbi, puščava v dušah ljudi. To stanje je za sabo pustil ta razvoj. Sicer pa: glede na znanja in institute, na čemer svojo civilizacijo gradi novoveški človek zadnja stoletja, se je po nekem trajanju in razvoju vse skupaj moralo izteči v to stanje in v gospostvo satana na Zemlji. Takšna vladavina seveda ne more biti dobra, a takšne (totalne) oblasti (Kapitala, satana) ni mogoče zamenjati z volitvami – tudi iz slovenske izkušnje bi se to že lahko naučili.
Civilizacija je torej (v svojem notranjem bistvu) propadla – kako sredi te divjine začeti graditi nekaj novega? Če to ni mogoče po politični poti, preostane le še ena pot: na ravni posameznikov, ki bodo sredi tega sveta začeli misliti, delovati, živeti bistveno drugače, ki bodo sposobni vračati tisto, kar je človek zaradi tega razvoja izgubil, in premagovati negativnosti, ki jih je ta »napredek« naplavil. To sta predvsem racionalizem in materializem te dobe.
Zmotno odločanje sodobnega človeka
Pred vedno nove odločitve smo postavljeni vsak dan znova. Odločamo se tako na osebni kot politični ravni, k slednjemu so poklicani le od ljudstva izvoljeni politiki, vprašanje pa je, kolikšen vpliv imajo njihove in kolikšne tistih, ki vlečejo niti iz ozadja.
Vsi ljudje morajo sprejemati odločitve tako glede zasebnega kot poklicnega življenja. In ljudje skušajo delovati tako, da bi bili v življenju uspešni in da bi se čim bolj izognili raznim napakam in nesrečam. Mislim pa, da se večina odloča dokaj lahkomiselno, ne zavedajoč se, da vsako njihovo dejanje na tak ali drugačen način vpliva na dogajanje sveta, in da njihov uspeh in celo njihovo življenje ključno zavisi od dogajanja na svetu, ne od njihovih osebnih naporov. In ne razmišljajo kaj dosti o silni kompleksnosti, nepreglednosti, soodvisnosti in nepredvidljivosti vsega tega dogajanja. Večina se sicer zaveda ali vsaj sluti, da bo to dogajanje vplivalo na njihov uspeh, in zato skušajo čim več spoznati o nekih konkretnih dogodkih, osebah, stvareh itd., a ker so v svojem znanju in načina mišljenja močno pogojeni z empiričnimi znanostmi, tehniko ipd., se pri tem poslužujejo le-tega, in seveda svoje pameti. To je racionalizem te dobe, ki postavlja Razum na prvo mesto in tudi njegove dosežke: s temi »orodji« naj bi bilo zato mogoče priti do resnice, kar pa je (lahko tudi usodna) zmota. Zakaj?
Vzrok za to je v naravi (vsakega) dogajanja sveta. To dogajanje je nekaj drugega kot tisto, kar preučujejo moderne znanosti s svojimi metodami: tam nekaj iztrgamo iz konteksta celote (narave, družbe), sami ustvarimo pogoje opazovanja, vse je kontrolirano… . Pri vsakem dogajanju pa stopajo v interakcijo, v zelo dinamične, enkratne, neponovljive odnose in medsebojno igro, učinkovanje dejavniki tako s področja žive in nežive narave in človeške družbe, in tega ne moremo spraviti pod nadzor in pod kontrolo. In ogromno stvari se nam tudi skriva, zakriva, izmika za zunanjo pojavnostjo, npr. dogajanje v dušah ljudi (a ravno ono lahko odločilno posega v tok dogodkov!)… . Vse to so tudi vzroki, da ne moremo vedeti, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti – pri svojem načrtovanju pa bi mnogokrat morali poznati ravno to! Se pravi, zaradi narave dogodkov sveta je odločanje s pomočjo (zgolj) svoje pameti in racionalističnih znanj zmotno. Seveda to ne pomeni, da pri tem razuma in teh znanj ne smemo uporabljati, a treba se je zavedati, da zgolj s tem ne moremo do resnice. Vendar, današnje stanje na svetu, ki ga je ustvaril razvoj in ki ga označuje stanje kaosa in hitro, zapleteno življenje s tehniko, in katerega posledica je, da je dogajanje postalo še mnogo bolj nepregledno, dinamično, nepredvidljivo kot nekoč, je glede tega prineslo tudi pozitivne učinke: še nikoli ni bilo tako na dlani, da zgolj z razumom ni mogoče priti do resnice o tem, problemi so postali tako zapleteni, da je razmišljajoči razum postal zastarelo orodje za njihovo reševanje. Ustvarjeni so pogoji, ko bo vedno več ljudi skušalo priti do resnice na nek nov (ne-filozofski) način, s pomočjo duše in Duha.
