Piše: Franc Bešter
To tematiko smo obravnavali pred kratkim na pogovornem večeru v hotelu Azul v Kranju, seveda to spada v sklop priprav na evropske volitve. Zato seveda ni slučaj, da so večer vodili trije kandidati za evropske poslance (dva sta ta trenutek poslanca v DZ). Mimogrede: omenjeno je bilo, da ima stranka to listo sestavljeno, zaenkrat je skrivnost edino še nosilec liste. Ta bo namreč verjetno tudi izvoljen v evropski parlament: predvideva se, da bo naša stranka (N.si) dobila enega poslanca, SDS dva, SD enega… .
Pred novim političnim vodstvom EU bodo vsekakor veliki izzivi in težke naloge: problem varnosti (imamo vojno na evropskem pragu), podnebne spremembe, zeleni prehod, kmetijstvo, migracije, konkurenčnost EU v globaliziranem svetu… . Vsi ti problemi so na tak ali drugačen način povezani, soodvisni, ni mogoče rešiti enega brez da bi poskušali reševati druge… . Na večeru je bilo precej govora o tem, kako v Evropi ohraniti blaginjo, s tem naš (evropski) način življenja. Zato se bom tu osredotočil na ta problem – na problem gospodarskega nazadovanja Evrope.
Že pred desetletji sem nekje bral, da je Evropa gospodarsko velikan, politično palček in vojaško črv. Da, Evropa je bila dolgo vodilna v svetu glede znanosti, idej, inovativnosti, ekonomske moči (ki je izhajala iz tega), zdaj pa je zdrsnila na tretje mesto v svetu, za ZDA in Kitajsko. S tem pa seveda izgublja tudi na politični moči in vplivu v svetu, ki postaja multipolaren, pojavljajo se tudi nove velesile (npr. Indija). Vojaška moč? Po drugi svetovni vojni se je Evropa zanašala predvsem na vojaško moč ZDA in je svoje obrambne zmogljivosti precej zanemarila, kar se je boleče razkrilo ob sedanji vojni v Ukrajini.
Gospodarsko nazadovanje EU: za to je vsekakor precej odgovoren t. i. »zeleni prehod«. Pri njem gre predvsem za boj proti podnebnim spremembam, in tu igra glavno vlogo prehod na nove (ne-fosilne) vire energije. Podnebne spremembe: kaj je v resnici na tem? Dogajajo se, tega ne moremo zanikati, osebno sem mnenja, da je zanje odgovoren človek, mnogi to zanikajo, zanje je zeleni prehod norost in katastrofa za ekonomijo. Osebno mislim, da ima to zanikanje vzrok v interesu kapitala: ni v interesu kapitala omejevanje gospodarske rasti, ni v interesu kapitala prekiniti s fosilnimi gorivi. A Evropa se je odločila za »zeleno«, za čim hitrejši prehod na nove vire energije, kar pa je postalo vzrok njene gospodarske stagnacije, v globalnem svetu izgublja konkurenčnost. Stroški prehoda so namreč velikanski in energija je postala dražja, druge sile (npr. Kitajska) pa tega problema nimajo, saj fosilna goriva pridno kurijo naprej. Ironija ob tem je, da EU prispeva samo 12% izpustov, največ odpade na ZDA in Kitajsko, ki pa se ne omejujeta kaj dosti. Ob tem se pokaže, da bo ta problem (podnebne spremembe) rešljiv samo globalno: če se omejuje le ena skupina držav, ne more reševati stvari, obenem pa jo, v tekmi z drugimi, to lahko gospodarsko spravi na kolena. Sicer pa nekateri trdijo, da so to »histerijo zelenega prehoda« res sprožili tisti (globalisti, kulturni marksisti) ravno zato: da bi Evropo ekonomsko usodno oslabili. Govori se še o nekih drugih razlogih: da stara celina, ki je izumila večino tehnike, ki je začela povzročati to sedanjo krizo vremena, zaradi nekega občutka zgodovinske krivde za to, hoče biti sedaj prva tudi v boju proti podnebnim spremembam in v tem zgled vsemu ostalemu svetu.
Glede tega pa se moramo nekaj naučiti tudi od Nemčije kot vodilne evropske ekonomije: ona je šla najbolj resno v ta prehod, zaprla termoelektrarne in jedrske centrale, šla v masovno solarizacijo in gradnjo vetrnic, a pokazalo se je, da je ta energija nestalna in da jo je premalo za vso njeno industrijo, za ogrevanje…, in zdaj jo morajo uvažati – jedrsko proizvedeno iz Francije, in iz poljskega premoga. »Zelene energije« je premalo – za pogon neke močne industrije. Stalna gospodarska rast ob tem ne bo možna, rešitev je v omejevanju rabe energije, a neko splošno varčevanje bi bilo mogoče le ob neki enotni Vladi za ves svet – glede tega.
