Piše: Vinko Ošlak
Ker se ima Žižek za filozofa in ga tudi skoraj vsi imajo za filozofa, ga moram tudi presojati kot filozofa, ne glede, ali bo to njemu v potrditev ali pa morda zavrnitev …
Tako že v prvem, pozdravnem odstavku, pove o sebi in o svoji filozofiji skoraj vse, kar je o njem treba vedeti:
“Ponosen sem, da sem tukaj, na knjižnem sejmu, saj so knjige, kot smo danes vedno znova slišali, potrebne bolj kot kadarkoli prej. Brez njih ni rešitve za grozljivo vojno v Gazi.”
Pisec (to v resnici je), ki se ponaša s tem, da kje je, ne more biti v resnici filozof. Ponašati se s svojim trenutnim geografskim položajem pomeni nebistvene reči imeti za bistvene, to pa ravno ni filozofija, ampak kvečjemu šport. Filozof bi tudi moral vedeti, da knjige niso v resnici potrebne, razen ene same, kar pa ne pomeni, da niso lahko dobre in koristne. Dokaz je dan že v tem, da so knjige luksuz zelo hude manjšine svetovnega prebivalstva, in še za te so največkrat slabo razumljene. Še posebej pa človek, ki je res filozof, ne bo trdil česa tako smešnega, da bi knjige mogle biti rešitev pred katero koli vojno. V resnici so knjige vedno bile del oborožitvene opreme pred vsako vojno in med njo. Oba sorodna akterja druge svetovne vojne, Stalin in Hitler, sta bila izredno načitana človeka. In uvod v 2. vojno je bil Hitlerjev Mein Kampf, ki ga je Žižek, kakor pravi, sam prebral, pa se, kakor kaže, iz tega ni nič naučil. Tudi najmočnejše orožje Maove zločinske politike je bila njegova “Rdeča knjižica”, kakor je bilo orožje Gadafijeve prav tako zločinske (čeprav manj kakor teh, ki so ga zbombardirali) njegova “Zelena knjižica”, ki sem jo enako kakor Maovo tudi sam prebral in tako ne pišem tega iz fantazije. In Žižek gotovo pozna Brechtov izrek: »Knjiga je orožje – vzemi ga v roko!« Seveda bi Žižek mogel ugovarjati: Mislil sem na dobre knjige. Ta ugovor bi bil smiseln, če bi Žižek v svojih drugih spisih ali pa tudi v tem nastopu filozofsko utemeljil pojem »dobrega«, prav tega pa pri njem ni mogoče najti, in vsaj tu je filozofsko dosleden: materialistični monizem, ki mu pripada, »dobrega« ne more niti poznati niti utemeljiti!
»Vendar opažam nekaj nenavadnega. Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved? Tukaj je moja prva provokacija o družbi, ki je strukturirana kot medeno satovje (namiguje na slovensko geslo na sejmu, op. prev.). Kateri idiot si je to izbral za predstavitev? Ali veste, kako živijo čebele? To je najbolj totalitarna družba, kar si jih lahko predstavljate. Več kot 80 odstotkov je žensk, ki so de facto kastrirane, ne smejo se spolno razvijati, samo delajo. Potem imate kraljico, ki enkrat v življenju seksa z desetimi moškimi, in ko ti doživijo orgazem, jim takoj pogoltne penise.«
V prvem delu odstavka ima prav, tak primitivizem sam vedno znova doživljam: če nisem natančno na strani »levega« pojmovanja, sem pač, če je sogovornik zelo prijazen in nekoliko civiliziran, »desničar«, sicer pa preprosto fašist. Seveda je enako neumno in krivično, če je ta, ki se ne strinja z »desnimi« nujno takoj ožigosan kot »levičar« ali pa kar komunist, kar ni manjša obtožba. Tu se torej z Žižkom povsem strinjam. Očitek zaradi čebeljega satovja kot simbola pa ni vredna niti pijančka v bifeju, kaj šele človeka, ki hoče veljati za filozofa. Vendar moramo tudi tu stvar razumeti iz globljega vpogleda. Kdor človeka uvršča v živalski rod živih bitij, in to je tudi pri Žižku primer, ta ne vidi le v človeku in njegovi skupnosti prvin tega, kar opažamo pri živalih, ampak tudi v živalski svet projicira človeške značilnosti, v tem primeru človekovo zlo. Samo svetopisemski pogled na to, da je človek ustvarjen po Božji podobi, žival pa to ni, nam odpre oči za to, da živali ne poznajo v tem smislu niti dobrega niti zla. Tako čebelja država ni niti totalitarna niti demokratična, saj tudi ni država v človeškem pomenu te besede, ampak je preprosto programiran red čebeljega rodu, ki se ne spreminja v zgodovini, kakor se človeške združbe in države vendar spreminjajo. Čebele nimajo, kakor ljudje imajo, nekaj družin, urejenih po »totalirarnem« vzorcu, kakor ga Žižek, ki najbrž ni že dolgo čebelar, prej bi rekel, da goji ose, pripisuje čebelam, in nimajo tudi nekaj družin, ki bi bile urejene po pravilih demokracije, kakor nekateri narodi so. Torej je to primerjava brez vsake stvarne in razumske osnove, študent filozofije pa bi že na prvem izpitu za tako trditev moral dobiti negativno oceno in nasvet, naj se kandidat odloči za študij kmetijstva ali česa koristnega.
Ne, hvala. Ne želim živeti v takšni družbi. Naj preidem k svoji temi. Naslov nedavnega dialoga o antisemitizmu in gibanja BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije) v časopisu Der Spiegel se je v nemščini glasil »Wer Antisemit ist, bestimmt der Jude und nicht der potenzielle Antisemit«. Prevajam. Kdo je antisemit, določa Jud in ne potencialni antisemit. Okej, zveni logično. Žrtev bi morala sama odločati o tem, ali je res žrtev. Toda ali ne velja enako tudi za Palestince, ki bi morali sami določiti, kdo krade njihovo zemljo in jim odvzema osnovne pravice? Pravice. Danes vas želim opozoriti na čudovito podrobnost. Mislim, da je bila to zadnja beseda govora slovenske predsednice (Nataša Pirc Musar je imela govor tik pred nastopom dr. Slavoja Žižka, op. p.). Popravite me, če se motim. Zgodilo se je na koncu njenega govora, in to je bilo edinkrat, da je bila tukaj izrečena beseda Palestinci. Prej je bilo samo Hamas proti Izraelu. Žal mi je, ampak v to situacijo morate vključiti tudi milijone Palestincev. Z analizo ozadja ne mislim popolne neumnosti, ki se lažno predstavlja kot globoka modrost. Saj poznate rek, da je sovražnik nekdo, čigar zgodbe še niste slišali. Oprostite, prebral sem Hitlerjev Moj boj. Ker sem »slišal« njegovo zgodbo, sem še bolj proti nacizmu, ne manj.
Žižek, kakor tudi midva in vsi drugi, res ne živimo v takšni »družbi«, kakor čebele, pač pa v družbi, ki je v glavnem vodena po zlu, ki ga živalski svet ne more poznati, ker ne more izbirati, komu bo sledil, Stvarniku ali uporniku zoper Stvarnika, hudiču. Če sem prej videl, da Žižek ne more veljati za filozofa, pa tu razodeva, da prav tako ne more veljati za sociologa, saj sociolog, če vsaj to je, živalim ne bo pripisoval človeške specifike, da morda sestavlja (zame vprašljiv pojem) pojav »družbe«. Družba namreč predpostavlja svobodno voljo odločanja, ki jo ima samo človek, medtem ko živali te svobode nimajo, zato čebelja kraljica tudi nikoli ne bo postala »predsednica«, kakor bi to moralo biti možno, če bi imel Žižek prav. Da pa imamo tu tudi spričevalo o hudo pomanjkljivem znanju iz zgodovine, kaže nekritična raba poimenovanj, kakor: »antisemit« in »Palestinec«. Dobro, kako je z »antisemiti«? Po pomenu besede bi to bili tisti, ki imajo kaj proti Semitom. In kdo so Semiti? Če bi rekel, da je kdo antiindoevropejec, nihče ne bi vedel, ali je ta sovražen do Portugalcev, Albancev, Slovencev, Perzijcev, Grkov, Indijcev,, Bengalcev, Ciganov itd., saj so vsi ti Indoevropejci. Torej je edino razumno reči, da je kdo »antislovenec«, oni morda »antiitalijan«, tretji morda »antigrk« itd., sicer govori v prazno. Filozof, sociolog in zgodovinar pa ne smejo govoriti v prazno, ali pa morajo svoja spričevala vrniti. Kdo so torej Semiti? To so številni narodi Bližnjega vzhoda, Arabskega polotoka in severnega pasu Afrike, ki po pričevanju iz Biblije izvirajo iz dveh Abrahamovih sinov, ki pa sta le polbrata, saj je eden (začetnik Judov) sin zakonite Abrahamove žene Sare, njegov polbrat, čeprav rojen prej, Ismael, pa je sin Abrahamove dekle iz Egipta, Hagare (oče Arabcev), ti pa danes sestavljajo, poenostavljeno rečeno, 99 % vseh Semitov. Če torej rečem, da je ta, k sovraži Jude »antisemit«, sem bodisi hudo neveden ali morda celo neumen, ali pa lažem, ker hočem nekaj prikriti. Pravi izraz bi torej bil »antijudaist« ali kaj podobnega. Hitler ni dal pobiti šest milijonov Semitov, saj je s semitsko večino, Arabci še kako sodeloval, veliki mufti iz Jeruzalema se je redno vozil z letalom v Berlin, kjer je imel protijudovsko radijsko oddajo v arabščini – Mein Kampf pa je do danes priljubljena knjiga (spet glorificirane knjige…) v arabskih knjigarnah! Žal to neumno poimenovanje za sprenevedanje danes uporabljajo Judje sami, a ti se vsaj ne predstavljajo kot filozofi, za filozofa pa je taka raba nezadostno spričevalo. Enako diletantska pa je raba imena »Palestinec«, ki se ne razlikuje od tega, kako so številni koroški nasprotniki Slovencev te skušali prikazati kot Vindišarje, ki naj jih ne bi imeli za Slovence. Ti, ki jih Žižek, žal tudi Judje sami, imenuje »Palestinci«, so v resnici Arabci, kakor vsi drugi, ki so se za utemeljitev svoje zahteve po lastni državnosti, odločili za novo ime in novo identiteto, svet pa jim je rad nasedel, in žal, Judje sami. Ime »Palestina« in tako »Palestinci« izvira iz odloka rimskega cesarja Hadriana, ki je v letu 125 po Kr. dokončno zatrl judovsko vstajo zoper rimsko okupacijo, do konca porušil vse, kar bi moglo spominjati na Jude (iz česar se utemeljuje današnja arabska laž, da Jeruzalem nima z Judi nič skupnega, ki jo je potrdila tudi organizacija OZN za kulturo UNESCO s sedežem v Parizu. Zakaj Arabci, naseljeni v krajih današnjega Izraela, nočejo več biti Arabci, čeprav govorijo arabščino, čeprav so vse njihove navade, vsa njihova kultura, oblačila, jedi ipd., arabska, čeprav so v glavnem muslimani, deloma pa tudi pripadajo raznim krščanskim sektam, kakor tudi drugi Arabci? Stvr je dokaj preprosta. Arabci na ozemlju današnjega Izraela nikoli niso imeli lastne države. Po uničenju obeh judovskih držav (Izrael in Juda), so tu zagospodovali Grki, za njimi Rimljani, za njimi Bizantinci (vzhodno rimsko cesarstvo), za njimi Turki (osmansko cesarstvo), za njimi kot zadnji Angleži. Če torej kdo danes očita Izraelu, da je sam to ozemlje okupiral, bi moral že kot absolvent osnovne šole, kaj šele filozof, vedeti, da je Izrael, tako gledano okupiral del ozemlja Velike Britanije, nikakor pa ne Arabcev! Velika Britanija pa se nikoli ni pritožila, da bi del njenega ozemlja okupiral Izrael, saj je z Balfoursko proklamacijo v letu 1917, kakor lahko beremo v Vikipediji: The Balfour Declaration was a public statement issued by the British government in 1917 during the First World War announcing its support for the establishment of a “national home for the Jewish people” in Palestine, then an Ottoman region with a small minority Jewish population. The declaration was contained in a letter dated 2 November 1917 from the United Kingdom’s Foreign Secretary Arthur Balfour to Lord Rothschild, a leader of the British Jewish community, for transmission to the Zionist Federation of Great Britain and Ireland. The text of the declaration was published in the press on 9 November 1917. Seveda je tudi tu rabljeno napačno ime »Palestina«, saj se britanski imperij po svoji osnovni težnji ni razlikoval od Hadrianovega rimskega imperija. Ime Palestina pa je le latinska oblika imena Filisteja, po narodu Filistejcev, ki so poseljevali natanko isti pas, imenovan Gaza, na katerem danes živijo Arabci, ki so pred nedavnim opravili tak pokol na izraelskem ozemlju. Resnični Filistejci niso bili v nikakršnem sorodstvu s semitskimi narodi, torej niti z Judi niti z Arabci. Tu živeči del Arabcev pa se je rad poistovetil s Filistejci, saj so to bili skozi stoletja najbolj zakleti sovražniki Izraela pred rimsko okupacijo tega ozemlja. Filozof bi moral take reči vedeti in iz teh zgodovinskih dejstev sklepati na to, kar se godi pred našimi očmi danes.
Imamo dve glavni zgodbi o Izraelu danes. Ismail Hanija, vodja Hamasa, ki seveda udobno živi v hotelu s petimi zvezdicami v Dubaju, je na dan napada dejal, citiram: »Židje, samo to vam moramo povedati, spravite se iz naše dežele. Spravite se nam izpred oči. Ta dežela je naša. Vse tukaj je naše. Za vas tu ni ne prostora ne varnosti.« Konec citata. Jasno in odvratno. Toda ali ni izraelska vlada rekla nekaj podobnega? Čeprav seveda na veliko bolj civiliziran način. Citiram prvo od uradnih sporočil sedanje izraelske vlade – iz uradnega vira: »Judovsko ljudstvo ima izključno in neodtujljivo pravico do vseh delov izraelske dežele. Vlada bo spodbujala in razvijala poselitev vseh delov izraelske dežele v Galileji, Negevu, Golanu ter Judeji in Samariji.« Ali kot je dejal Benjamin Netanjahu: »Izrael ni država vseh svojih državljanov. Je država judovskega ljudstva in samo njega.« Konec citata.
Tu ima Žižek prav. Tudi kristjani smo in moramo biti kritični, torej pravični opazovalci, do Izraela, čeprav izvoljeno ljudstvo Izrael ljubimo in zanj molimo. Ne ljubimo pa njihovih grehov in zmot. In če Jude ljubimo, jim dolgujemo resnico, kakor jo razberemo iz Božje besede, ki jo je Bog kot resnični avtor, dal napisati judovskim piscem. V njegovi besedi pa beremo take besede, kakor: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi« (2 Mz 22,20) ali: »Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 24,22); ali: »Isti zakon naj velja za vas in za tujca, ki prebiva pri vas, večen zakon iz roda v rod; tujec naj bo pred Gospodom tako kakor vi« (4 Mz 15,15). Današnji Izrael teh členov Božje postave, dane po Mojzesu, ne krši v enaki meri, kakor to delajo arabske države okoli Izraela, še posebej pa Arabci na avtonomnih ozemljih znotraj političnih mej Izraela. Bog pa se ne zadovolji s tem, da njegovo ljudstvo v istem smislu manj greši, kakor drugi, temveč zahteva, naj tega greha sploh ne dela, in to je za Izrael večja nevarnost, kakor pa vsi njegovi sovražniki skupaj! Žižek seveda ne pove, da se je Izrael prostovoljno umaknil iz Gaze (2005) v smislu iluzije »ozemlje za mir«, naslednji dan, ko je tudi lastnim Judom podrl njihove naselbine v Gazi, pa je dobil iz Gaue pozdrav v obliki raketnih napadov, kar traja vse do danes. V Izraelu je arabščina eden od dveh uradnih jezikov države – ali pa je v Gazi, ki uživa popolno avtonomijo (država v državi) tudi hebrejščina uradni jezik, naj si Žižek ob priložnosti pogleda sam. Islam je v Izraelu državno priznana in enakopravna vera, obrnjeno seveda o tem ni govora. Če kateri koli Arabec kjer koli v Izraelu postavi svojo hišo, ni to noben problem – če pa Jud postavi hišo v državi Izrael, a na delu ozemlja, za katerega Arabci pravijo, da je njihov, je to »akt okupacije«… Kljub temu pa ima Žižek prav, da Izrael ne ravna pravično, in deklariranje Izraela kot ekskluzivno judovske države je ne le v nasprotju s temeljnim dokumentom te države, ampak predvsem še s tem, kako o tem govori Biblija. Sam delim tezo dr. Zamenhofa, začetnika mednarodnega jezika esperanta, ki je v svojem »Pismu diplomatom« v letu 1916 zapisal, da naj bo po koncu prve vojne, ko bodo diplomati na novo delili in urejali Evropo, vsaka država v enaki meri domovina vsem, ki v njej prebivajo, ne glede na jezik ali vero. To je tudi svetopisemsko stališče, ki ga je Zamenhof kot prevajalec Biblije v esperanto seveda dobro poznal, današnji esperantisti žal malo manj…
Absolutno v celoti priznavam pravico države Izrael do obstoja. Prav tako sem absolutno kritičen do palestinskih oblasti. Menim na primer, da je bil Arafat upravičeno označen za človeka, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi zamudil priložnost. Izjemno neumno je ravnal, ko je zavrnil dogovor z vlado Ehuda Baraka, ki ga je pripravil Clinton. Ne hvalim Palestincev. Pravim le, da si oglejte njihove razmere na Zahodnem bregu. So v brezizhodnem položaju. To je tragedija.
Naj za konec, saj se stvari potem ponavljajo, kaj napišem še o zadnjem odstavku… Ob upravičeni kritiki Arafata (čeprav ne pove, da je bil to terorist) pa Žižek ne pove zgodovinskega dejstva, da so Arabci Gaze in drugih ozemelj s pretežno arabskim prebivalstvom petkrat odklonili ponudbo, da bi bil problem rešen z dvema državama. Ne čudim se, če ne pove, ker morda tudi ne ve, da je ta problem bil rešen že z odločitvijo Anglije in potem OZN, da ozemlje angleškega mandata razdelijo na dva dela: enega za Arabce, enega za Jude. Arabci (če kdo hoče: Palestinci) so tako dobili današnjo Jordanijo, in zelo majhen pas Izraela. Če pa je jordanski kralj Husein potem dal zbombardirati tabore terorističnih organizacij na jordanskem ozemlju, to ni krivda Izraela, ampak arabskega terorizma. Sistem dveh držav torej že od samega začetka obstaja. Problem je v tem, da Arabci takega sistema nočejo, ker hočejo preprosto uničiti Izrael in pobiti ali vsaj izgnati vse Jude. Da se tu znajdeta v koaliciji (ki ni edini tak primer, kakor vemo iz zgodovine 20. stoletja) evropska levica in desnica, kar Žižek tudi pravilno ugotavlja, je povsem logično. Sovraštvo do Izraela ni rasnega značaja, kakor skušajo predvsem šolski programi stvar poenostaviti, saj bi potem enako morali sovražiti Arabce, kar pa ni primer. Sovraštvo do Izraela je izrazito verski problem. Izrael, tudi grešen, kakršen je, je živa priča živega Boga – in Satanov načrt je, to pričo umoriti, jo zbrisati z obličja zemlje. Narodi, ki pri tem sodelujejo – in slovenski je žal med njimi – bodo sami izbrisani. To ne oporeka rešitvi vsakega posameznika, ki sprejme Kristusa in se tako reši, a narodi, ki preklinjajo Izraela, so sami prekleti od Boga, zato naj se vsaj kristjani med Slovenci nehajo čuditi stvarem, ki se v njihovi državi dogajajo.
Upam, da sem mogel nekoliko razgrniti, kje so glavni problemi. Glavni problem Izraela samega pa ni niti Hamas niti »Kralj Severa«, kakor Pismo imenuje prihodnjega velikega napadalca Izraela (Rusija-Iran-Turčija), pač pa lastno vztrajanje zoper Kristusa, lastno vztrajanje v grehu, lastni odpad od Boga, saj je Izrael danes morda najbolj ateistična država na svetu…
