Piše: Mirko Macher
Accetto je bil v začetku preteklega stoletja izjemno marljiv zidar, ki je svoje poklicno znanje požrtvovalno delil Slovenskemu planinskem društvu (SPD), ko je zidal planinske domove in vzdrževal planinska zatočišča v Julijskih Alpah. To je bil čas samostojne iniciative in osamosvajanja v slovenskem planinstvu in gorništvu.
Življenje je teklo naprej, družina Accetto se je ohranila in še v socializmu rodila Mateja. Lepo, če bi domoljubni geni šli naprej, in vse bi bilo prav. Pa so šli? Če ne, zakaj ne?
Kaj naj si mislim o ustavnem sodniku in predsedniku ustavnega sodišča Republike Slovenije, dr. Mateju Accettu, verjetnemu potomcu domoljuba in poklicnega mojstra Accetta, ne vem. Na nek način obsojam izobraževalni sistem kraljeve in nato poavnojske Jugoslavije, ki je bil sposoben potomca odkritega in požrtvovalnega domoljuba preobraziti v živo nasprotje. V bistvu je ta novodobni Accetto postal zatiralec moralnih vrednot, ki jih je pred več kot sto letih pomagal graditi njegov stari prednik.
Morda izgleda neverjetno, pa vendar je bilo teh Accettov na desetine tisočev, ki so v zadnjih stotih letih dejansko postali hlapci beograjskega pašaluka; izobraževalne preobrazbe pa hlapčevski Slovenci sploh niso občutili, saj je šlo za mehko porevolucijsko šolstvo, ki je Slovenijo potegnilo iz svobodnega naroda pod plašč srbske hegemonije.
Jeli, Zorane, ki do ušes razteguješ svoj nasmeh, kako glupi su ovi Sloven(c)i?
mag. Mirko Macher, z.r., Radovljica, Most na Soči
