Slonistan dežela razsvetljena
je kot Liliput, a v drugem času,
majhna je in še na slabem glasu,
da je tavajoča, izgubljena.
Šole Slonistanu so potrebne,
šole, že stoletja se ponavlja,
šolstvo se z reformami popravlja,
zdaj na piki šole so zasebne.
Šolo pikalo se je nenehno
že od nekdaj, češ da ni uspešna,
če zasebna je, je tudi grešna,
zbadali so vselej jo pritlehno.
Tej ni mesta v našem Slonistanu,
se oglasil znova je minister,
Slonistanec vsak naj bo filister,
javno šolstvo vedno v prvem planu.
Piše ta minister se Pisalo,
že ime po svoje je povedno,
pravzaprav za šolnika prav zgledno,
pravi se priimek mu je dalo.
Se Pisalo trudi na vse kriplje
vse zasebno iz dežele vreči,
pa jih nekaj nasprotuje k sreči,
da ne pika se samo in ščiplje.
Se Pisalo z izračuni trudi,
šestdeset da več kot sto je, pravi,
nasprotuje pameti s tem zdravi,
mnogi na Pisala so prav hudi.
S krogom se Pisalo zdaj obdaja,
ki naj izračun bi raztolmačil,
šestdeset da v sto bi predrugačil,
pa ne gre, saj minus mu ostaja.
Skliče pravoverne strokovnjake,
a Pisalu prav nič ne pomaga,
zdrav razum ga vsakokrat premaga,
matematika ni za bedake.
Dopovedati Pisalu ni mogoče,
pamet z njim ne bo se več trudila,
zdavnaj je Pisala zapustila,
pomagati tej nesreči noče.
Za Pisala je rešitev ena,
ta, da vpiše v šolo se posebno,
možnost daje šolanje zasebno,
ni priložnost čisto izgubljena.
Kaj iz tega končno bo nastalo,
če tako se bo naprej še smešil?
Nič, le v Slonistanu bo pospešil,
da prej več bo pameti pognalo.
