Prusofil, zveni morda vam tuje?
No, saj vendar vemo, kdo so Prusi,
kdo orodje in orožje brusi,
s čim kdo zgodovino zaznamuje.
Prusom ko gre dobro, so naduti,
ko slabo jim gre, še bolj oholi,
in ko so na tleh, že čisto doli,
znajo biti prav po prusko kruti.
Prusofilom to prav imponira,
hlapec občuduje gospodarja,
vselej ga pritlehno zagovarja,
svinjarije hvali, jih podpira.
Prusofili naši so domači
vedno karseda, na moč previdni,
bolj kot Prusi sami vsi perfidni,
a podobni njim so nastopači.
So pri nas razmeroma številni,
pruska vzgoja, pruski škorenj, tisto,
kar je prusko, zveličavno, čisto,
imponira dušici nasilni.
S tal navzgor motri na Prusa vedno,
majhnost lastna namreč jo črviči,
prusofili, to so tisti tiči,
za katere ni življenje vredno.
Manjši kot karakter je rojaka,
bliže mu je pruski duh seveda,
bolj kot sam je kakor senca bleda,
pruskega veličal bo vojaka.
To početi treba je bolj tajno,
vidna namreč peta ni kolona,
to je tista speča, tiha cona,
a na pruski strani trdno, trajno.
Prusofilom je posebej všečno,
kje si Prus življenjski prostor išče,
v Ukrajini, ta je zanj torišče,
tam ostal bi, gospodaril večno.
Čakajte, omenjali ste Pruse?
Slišal sem slabo, zvenelo znano
mi preveč je, vse preveč ubrano,
mislil sem zato, da gre za Ruse.
