V neki sodni hiši prvi smrknil
je sodnik po stažu najstarejši
in za njim kolega, ki hitrejši
je sicer, se je grdo zafrknil.
Se potem pojavila vročina
je pri njiju in nadaljnih štirih,
kar poznalo se je na primerih,
ko so delovali kot skupina.
Da bolezen v stiku se prenaša,
jim povejo, ko se že razširi,
oni pa kar vztrajajo v tej veri,
sodstvo zlahka kužnost da prekaša.
Zbiranje dovoljeno je vedno,
v en glas je šesterica zavpila,
se prepovedim bo izognila,
drugo zanjo ni besede vredno.
Je prepoved vsaka neustavna,
ki zadeva zbiranje v skupine,
šest sodnikov v en glas takšno zine
nebulozo, vrla stroka pravna.
Epidemiologi so sodniki,
slišati je, vendar je dodati
nujno, da so pacienti hkrati,
v to smer šli očitno so premiki.
V neki sodni hiši polomija,
šest od osmih kužnih je sodnikov,
ne pomaga jim veščina trikov,
rdeča širi se epidemija!
Narejena vljudnost zgolj te veže,
da ne rečeš, kar bilo bi treba,
bo streznitev šele, ko s pogreba
bodo šli, ko eden ji podleže.
