Okrog kaše zbrale so živali
v basni se, takole stvar poteka,
prva pujsa Saba oporeka,
da bi jelo medse si razdali.
Treba se nam je dogovoriti,
kje začeli bi, kako jo žreti,
delež moramo enak imeti,
da ne bodo spet le eni siti.
Šarast konj takoj se ji pridruži,
ni dovolj za vse koruzne kaše,
hrza, da zmanjkuje jo za naše,
naj napaja sam potem se v luži?
Osel, na levici ki posluša,
zaskrbljen nad kašo je podobno,
se ne zdi početje mu spodobno,
sam skrivaj ob robu jo poskuša.
Saj smo vendar sami demokrati,
socialni tudi, blekne koza
Sanja, ki o lastnih sanjah ploza,
kaše žreti ni mogoče hkrati.
Jata nam golobja jo zagode,
glejte, se na sredo je spustila,
žre nam tam, kjer kaša se zgostila
najbolj je, največji del dobode.
Kdo mandat jim dal je, tem plenilcem
pujsa Saba najbolj se razburja,
šarast konj pa osla še podkurja,
mar pusti naj to se tem dvokrilcem?
Kdo mandat je dal golobji jati,
da pravico našo nam pozoba?
Polna je posoda do vrh roba,
nam pa se je za grižljajčke bati!
Vedno bolj postaja kaša vrela,
ne hladi se, kaj se z njo dogaja?
Kaj? Podkurjajo jo vsi od kraja,
žretja ker ne bo za vse. No, jela.
