Že dneve in tedne in leta
stoji na postaji, prepeva,
in čudno se to mu dozdeva,
da vsa stvar je vidno zakleta.
Že leta in tedne in dneve
na vlak ki prihaja, zamuja,
le kakšna k peronu ga nuja
priklepa, le kakšne zadeve?
Že leta in dneve in tedne
zgubljen po peronu postava,
vse skupaj je mučna predstava,
zamúdil vse vlake je redne.
Že dneve in tedne in leta
ozira se v daljo za vlakom,
a sam s slehernim se korakom
ob lastne le noge zapleta.
Že dneve, ah, tri desetletja
ne zmore na vlak se povzpeti,
ni zmožen se sili upreti,
ne zmore nič več kakor petja.
Že kdaj se je plebiscitarno
odločil, da se opogumi,
a vsakič se zmedel je v trumi
postaje zakotne – bizarno.
Že tri desetletja minila
so – leta in dnevi in tedni,
on čaka na vlak svoj izredni,
prej vlak pride ali gomila?
