Avtor: Svetko Kravšek – Mirko
Naša je kultura nenasilna,
naš se človek ravno s tem ponaša,
da po gandijevsko se obnaša,
da njegova duša je servilna.
Nenasilje vlada v naši družbi,
ve se, kdo v njej vselej je nedolžen
in kdo vprežen, vozen, hkrati molžen,
kdo v čigavi se nahaja službi.
Sveta je žival še vedno krava,
krava rdeče pasme v prvi vrsti,
takšne ne dotaknejo se prsti,
saj ostati mora čila, zdrava.
Sveta krava ni samo samica,
v isto vrsto spadajo bikoni,
podivjani samci kot bizoni,
a se ne dotakne jih pravica.
Rdeči biki namreč pod zaščito
so vrednot kulturnih zgodovine,
cilj je, pasma ta da ne pogine,
zagovarja cilj se s tem odkrito.
Biku torej je vse dovoljeno,
ko razgraja in ko uničuje,
naj pregona pač ne pričakuje,
brž prebarva bikec se v zeleno.
Sem nedolžen, nenasilen, pravi
kaj še, sploh ni bik, je sveta krava,
tudi če je poteptana trava
in sledovi vsepovsod krvavi.
Naša je kultura miroljubna,
kaj bi skratka mi brez krave svete,
svete bi stvari bile nam vzete,
pot brez nje postala bi pogubna.
Bog ne daj, da kravica pogine,
kaj potem bo z našimi teleti?
Kaj? V nebesa bodo naglo vzeti,
zakonitost to je zgodovine.
