Vrečarja bolj malo smo poznali,
zdaj iz sence stopi iznenada,
ko se zmanjša naglo mu nagrada,
posel ne cveti mu več spomladi.
Prejšnji časi zanj bili so zlati,
španovijo z Zorkom sta imela,
krpal vreče vrečar je in dela
manjkalo mu ni, denarja hkrati.
Posel je cvetel, kanílo v vrečo
vrečarjevo je dovolj cekinov,
ko imel širok je krog fakinov
okrog sebe in veliko srečo.
Ko pa Zorko šel je v drugo službo,
ko zamenjal stran je, a nravi ne,
manj se v vrečarjevo vrečo vrine,
v nápačno zašel je Zorko družbo.
Ni tako, kot vrečar si zamislil
skupne posle je, je žakelj prazen,
ki po šivih pokal je narazen,
vrečar zdaj na Zorka je pritisnil.
Spet potrebna, Zorko, bo menjava,
glej, da se na drugo stran povrneš,
s tem edino posel preobrneš,
veš, katera stran je vendar prava.
Vrečarjevi posli so vrednota,
ki to španovijo dalje žene.
Žena? Nisem mislil s tem nobene,
posli, pravim le, da so sramota.