Konja dva po prašni gresta cesti,
po težavni, kjer so serpentine,
kjer vrti se konju od višine,
toda treba pač navzgor je lesti.
Prvi je kot črnec črn konjiček,
drugi šarast, da se loči bolje,
nista to konjiča dobre volje,
vprežena sta v pretežak voziček.
So bremena težka, črni toži,
kar sva vpregla, to bo treba vleči,
šarasti ve, da ni moč izpreči,
čudno vprega njuna v krogu kroži.
Le zakaj gre njuna pot le krožno,
vpraša se, kdor to pojavo vidi,
črnec s šarastim na cestni ridi,
vprega rine vedno bolj otožno.
Krožno, ker le v levo se zavija,
radikalni njuni so obrati,
sučeta oba se konja hkrati,
druži levosučna ju norija.
Krog začarani se zgolj ponavlja,
konjski par vse bolj na rob zanaša,
kdor to vidi, nič več se ne vpraša,
ve, da nič tandema ne ustavlja.
Ve, da enkrat tisto priti mora,
en korak preveč na skrajno levo,
pa opravljeno bo s to zadevo,
ni tam čez za konjski par prostora.
Šarasti in črnec isto vesta,
a poti nazaj ni, v smer nobeno
kakor v levo, krožno, izgubljeno,
tja v obsedenosti družno gresta.
