Pravljica o Kapici je rdeči
dobro znana, tokrat prirejena
se predstavlja, z njo drugačna scena,
ni končal tu volk v zašiti vreči.
Kapica rdeča, mnogih ena,
zdaj bila za vlogo je izbrana,
da v priredbi tej bo žrtvovana,
mesto volka ona bo tepena.
So bili na volka jezni strašno,
ker je v pravljici grdo zamočil,
volkec, vučko, hrbet je usločil,
pa potem ravnal prav samopašno.
Volk, ki vučko se mu tudi pravi,
moral v pravljici bi poplačati
grehe vse, a ni bilo se bati,
da na koncu stran se vučka spravi.
Se izmuznil naš je vučko kazni,
žrtvoval je Kapico rdečo,
strpal punco naglo v prazno vrečo,
ki nato pred vrati se jo sprazni.
Kapico rdečo odslovil je,
češ da ona vseh napak je kriva,
se pred odgovornostjo s tem skriva,
kot zveri počnejo vedno divje.
Pa nauk pravljice? Mar ta ga nima?
Pač, se vse v resnici je zgodilo,
mesto da bi vučka se znebilo,
tumpasto gledalstvo vdano kima.
Ne zaveda lastne se nesreče,
da del pravljice je tudi sámo,
takih pravljic vse preveč poznamo,
vse pa v znamenju so barve rdeče.
