9.6 C
Ljubljana
četrtek, 13 maja, 2021

Modernost in vzgoja

Modernost sta ustvarili moderna znanost in tehnika, in onedve sta izvedli tudi neštevilne učinke na naravo in družbo, seveda se je vse skupaj odrazilo tudi na vzgoji mladih generacij, in v tem prispevku se nameravam dotakniti tega problema, nakazati, zakaj je zaradi teh negativnih učinkov današnja mladina bolj problematična kot nekoč.

Da, znanost in tehnika nista prinesli samo dobrega, ampak tudi veliko slabega, zaradi njiju človek ni samo pridobil, ampak tudi veliko izgubil. Tukaj bom napisal marsikaj, kar večina od nas ve ali vsaj sluti, vendar se o tem premalo piše in govori, pred mnogimi problemi nojevsko tiščimo glavo v pesek, predvsem pa mislim, da se v tej kulturi premalo ukvarjamo z globinskimi vzroki problemov, ukvarjamo se bolj s posledicami, a dokler se ne bomo v vsej jasnosti ovedli teh vzrokov, problemov ne bomo rešili.

Način mišljenja in način življenja

Vzroki za negativne učinke na današnjo mladino tičijo v veliki meri v načinu mišljenja in načinu življenja, kakršna generirata ravno znanost in tehnika. Tukaj se ne morem detajlno spuščati v miselne strukture modernih znanosti, vendar, one so takšne, da v ljudeh povzročajo bolezen, ki je racionalizem, in racionalizem vodi v ateizem. Lastnost te znanosti je, da povzroča degradacijo vere (krščanstva), zato so se v tej, racionalistični civilizaciji zamajali metafizični in s tem etični temelji, zato sta se masovno pojavili huda kriza smisla in velika moralna kriza.

Uporaba tehnike v proizvodnji in v vsakodnevnem življenju pa vodi v materialistični način življenja, v potrošniški hedonizem in služenje Denarju, kar vse skupaj spet vodi v ateizem (brezboštvo), to pa tudi povzroča degradacijo duhovnih in etičnih vrednot.

Ko je govora o vzgoji, navadno najprej pomislimo na šolo, vendar sta bolj primarna in zato usodnejša dva druga dejavnika: družina in družba. Ko otrok pride v šolo, je v veliki meri že oblikovan od teh dveh dejavnikov, in mnogih napak, ki so tu storjene, šola ne more več popraviti.

Družina in družba

Nekaj dejstev: otroke so na svet spravili starši, in so za njihovo vzgojo zdaleč najbolj odgovorni, ker so prva leta življenja odločilna za vse življenje, in ker starši izvršijo na svoje otroke zdaleč najmočnejši vpliv. Velik del problematičnosti današnjih otrok izhaja iz njihove razvajenosti, starši jih brezumno crkljajo, ker se jim smilijo, to pa ima vzrok v izgubi smisla (življenja, trpljenja) v tej družbi, in v krizi okolja, ki jo je sprožila moderna tehnika – oni so jih spravili na takšen svet! Globinski vzrok za takšno permisivno vzgojo z mnogimi slabimi in tudi pogubnimi posledicami za mladino je torej ravno v znanosti in tehniki!

Kar se tiče družine, pa obstaja še en hud problem: moralna kriza je povzročila tudi velikansko krizo družine (veliko je nezvestobe, slabo funkcionalnih družin, razbitih družin), družba je v veliki meri »zmešana« in družine ne zmorejo dajati otrokom etičnih temeljev, še več, veliko otrok je zaradi tega prizadetih in nesrečnih, in jasno je, da se ves ta nered in vsa ta zmešnjava in nesreča morajo odraziti tudi v šoli, v razredu.

Mladino seveda stalno vzgaja in oblikuje tudi širše okolje, družba, ulica in vrstniki, kar v veliki meri označujejo nemoralnosti vseh vrst, podobno je tudi z novim medijem, internetom, na katerem večina visi vsakodnevno dolge ure in vsrkava strup, skratka: veliko svetlih zgledov mladi v sodobnem svetu ne morejo najti.

Zmaterializiranost

O tej lastnosti ljudi se precej govori, a ni povsem razčiščeno, kakšni so takšni ljudje, zame je to tudi neke vrste odtujenost (alienacija), neko stanje duha, ki za človeka ni dobro.

Kot pedagog sem imel opravka s hudo zmaterializiranimi otroki (učenci), sicer smo v tej potrošniški družbi večinoma takšni, a na mladini se to še bolj pozna, na njih sem razločno opazil, da trpijo zaradi tega – trpijo pomanjkanje duhovnosti. In mislim, da vem, kje je temeljni vzrok temu: sega v prva leta življenja, ko so bili crkljani s strani staršev, in oni so jih razvajali tudi (predvsem) z materialnimi dobrinami – tako, da so jim vedno znova ponujali to in ono, jim tiščali v roke. S tem so jih vzgajali (večinoma nevede) k materialističnemu načinu življenja, ta se namreč začenja v duši (v srcu), materializmu se preda duša – tako, da se oprime tega, kar ji ponuja svet. Vendar, s tem človek dovoljuje, da njegovo dušo napolni tema – ker v njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in človek začne trpeti pomanjkanje duhovnosti. Duhovnost: tisto, kar duši lahko daje le Duh, ki jo kot božanski Plamen osvetljuje in ogreva, in Duh je tudi živa Voda, brez Duha se v njej pojavi žgoča puščava, in pojavita se tudi opustošenje in sestradanost duha.

Starši, ki so tako vzgojili svoje otroke, se niso zavedali, kakšno škodo bodo s tem povzročili njihovim dušam – a kdo še danes trdno verjame v dušo, še manj, da bi poznal njene lastnosti in potrebe!?

Danes morajo učitelji večino energije vlagati v discipliniranje (beri: krotenje) hiperkinetične (beri: podivjane) mladine, vzrokov za to stanje je seveda veliko, a enega glavnih vidim ravno v zelo slabem duhovnem stanju teh otrok, oni so večinoma nesrečni, in glavni vzrok njihove nesreče vidim v njihovi odtujenosti (zmaterializiranosti). Oni so sestradane duše, ki živijo v temi, in v tem vidim tudi vzrok krize smisla in brezciljnosti.

Povzetek

Če se zavemo teh rušilnih učinkov te, tehnične civilizacije na družbo, ne bomo težko razumeli, zakaj je sodobna šola v tako hudi krizi. To crkljanje otrok s strani staršev je danes prišlo že tako daleč, da je zaradi tega tudi avtoriteta učiteljev močno padla, je že povsem na dnu: starši hočejo svoje otroke obvarovati pred napori, težavami, vsakim trpljenjem in potrpljenjem, in so zato učitelje, ki jim dajejo razne naloge, ki od njih nekaj zahtevajo, v očeh otrok namerno razvrednotili, oni prihajajo v šolo svoje otroke ščitit, poučevat učitelje o vzgoji, v primeru konflikta pridejo celo z advokatom… . Nekoč pa smo bili doma v takšnih primerih še enkrat tepeni. Sicer je danes veliko raznih mladinskih in šolskih psihologov in specialnih pedagogov, ki tudi predavajo in pišejo knjige o vzgoji, vendar se večinoma izmikajo jedru problema, ki tiči v sodobni družini, čeprav se ga gotovo zavedajo. Mnogo premalo se govori o zavoženi vzgoji v družini! Da, verjetno nočejo pritiskati na neko bolečo točko staršev, ki so obenem njihovi bralci in poslušalci. In da se tako malo o tem piše in govori, je gotovo tudi v interesu levosučne politike, levo liberalnih elit, kulturnega marksizma, boja za oblast: laže bo vladati takšnim, permisivno vzgojenim ljudem brez notranje trdnosti, šibke volje, brez orientacije, brezciljno živečim ljudem brez etičnega temelja, duhovno ne-utemeljenim in oslabljenim, izkoreninjenim ljudem.

Številni negativni učinki pa se seveda iz roda v rod, iz generacije v generacijo nalagajo, kopičijo, potencirajo, in sprašujem se, koliko časa bo ta industrijska in racionalistična civilizacija sploh še delovala, bojim se, da je Zemlja postala gospostvo satana, kar se ne more končati srečno. Ta civilizacija je v fazi razpadanja in v stanju razkroja na vseh področjih življenja.

Sicer nisem strokovnjak za vzgojo, in kot pedagog se nisem preveč izkazal, in še danes mi ni povsem jasno, kaj naj bi »vzgoja« sploh bila. Vzgoja: za kaj in kako??? Ali je dober učitelj – vzgojitelj tisti, ki zna mladino ukrotiti, disciplinirati, držati red, kakor so mi dali vedeti nadrejeni? Zame to ni vzgoja, ampak dresura. Zavedam pa se, da je ta problematika zelo mnogoplastna in je v nekem članku seveda ni mogoče niti bežno nakazati, v tem sem poskušal opozoriti na nekaj, česar se morda ne zavedamo, kar preveč zanemarjamo ali pred čemer bežimo, na globinske vzroke (pra-vzroke) za stanje na področju sodobne vzgoje, kakršna pač je, da namreč veliko teh vzrokov tiči v negativnih učinkih moderne znanosti in tehnike na družbo, a tudi na naravo. Tudi posledice neke zavožene (hiperpermisivne) vzgoje so zelo kompleksne in mnogoplastne, tukaj ne morem analizirati osebnostne strukture razvajenčkov, povem le to, da so oni tudi s psihološkega vidika bistveno drugačni kot je bila npr. naša generacija. Tu sem skušal opozoriti na vzroke in posledice hude zmaterializiranosti današnje mladine. V tej (moderni) civilizaciji smo namreč duhovno plat človeka povsem zanemarili, večina se več ne zaveda duše, še manj njenih lastnosti, a tudi otroci niso samo telesa, so tudi duše.

Franc Bešter

Zadnje novice

Sorodne vsebine