Leto osemnajst pred petsto leti,
šestnajsto ko piše se stoletje,
ogroženo prednikov imetje,
kanijo jim tujci glavo vzeti.
V krájino sledil je vpad obmejno,
Kolpa za vsiljivce ni ovira,
saj ograja sama se podira,
polje belokranjsko je brezmejno.
Daleč z Orienta so prodrli,
od Damaska tam nekje, z Alépa,
takih se še Carigrad otepa,
pot naprej so Turki jim odprli.
Plat zvona na Kranjskem se ne bije,
taborov nikjer ni ne kresišča,
ni ovir in tudi ne bojišča,
vsak naj v hišo svojo zgolj se skrije.
Takšno namreč je prišlo povelje,
dala ga je kar županja mati,
vsak naj urno zaloputne z vrati,
pa bo mir, so nje pobožne želje.
Slepa je za stvar oblast dežele,
naj župan z vsiljivci sam opravi,
rekli na deželni so upravi,
gledajoč kot v nova vrata tele.
Kaj nam mar obmejni so porazi,
kaj potem, če krájina propade,
Kranjci stare spet gojijo nade,
rešijo da novi vse obrazi.
