V našem se razredu je začelo
divje suvanje, pretep, ravsánje,
med odmorom prav nevzdržno stanje,
ko je Mlatimirja spet prijelo.
Večkrat že se nad sošolci znesel
pretepač, nasilnež je pred leti,
moral tudi tokrat on začeti,
v razred je divjaštvo znova vnesel.
Se v trenutku je nad Vlada spravil,
ko je ta razredni bil reditelj
in ko stran pogledal je učitelj,
ga mikastil je, za grlo davil.
Ti boš tablo brisal, ti nacist, ti,
te bom že demilitariziral,
Mlatimir ga je teroriziral,
češ nameni tega vsi so čisti.
Razred gledal je, vsi obsodili
Mlatimirja so, a pomagali
Vladu komajda, kot bi se bali,
da po nosu kakšno bi dobili.
V kotu v drži pa pritlehni svoji
Milanček še z dvema ali tremi
zmrdoval se je grdo nad temi,
ki skrbijo jih nevarni boji.
Ste za Vlada, da vas sram ni, sikal
Milančkov je trop, češ relativno
tole je ravsánje, permisivno
se obnašal, v druge nos svoj vtikal.
Drugi krivi ste, ker bi nudili
Vladu še podporo, vi netilci
ste nemirov, sami ste storilci,
tole ste ravsánje vi sprožili.
Mogel revež reči ni direktno,
Mlatimir da mu od nekdaj vzor je,
svoje bi razgalil s tem obzorje,
deloval za druge nekorektno.
Mlatimirja pač ne gre hvaliti,
Vlada pa se res lahko pograja,
Milančkovim kaj še preostaja,
kakor se stvarem prilagoditi?
Taktika je torej spremenjena,
ni da Mlatimirčka bi hvalili,
so pritlehno drugih se lotili,
klika večno majhnih izgubljena.
