Milče ga napihnil je in spustil,
pa ne glinastega, iz papirja,
ta je pravi, siv, z veliko perja,
moj je favorit, je še izustil.
Ga potegnil v sili je iz kletke,
kjer imel ga dolgo je v pripravi,
naj dokaže se, da tič je pravi,
saj obvlada vendar dobro spletke.
Spustil ga zvečer je, ko so lovci
zopet v tarčo streljali na tiče,
ker za vse je pač premalo piče
in ker lovcem so potrebni novci.
Šel v četrtek tič je, je polétel,
Milče pa za njim v daljavo gledal,
da njegov ni, se je sprenevedal,
ko pred tarčo se je tič zapletel.
So bili tam namreč drugi tiči,
podkovani bolj in prepričljivi,
brskal Milčkov je po glavi sivi,
pamet je izgubil brž, pri priči.
Bil je jezen tič, da z glavo sivo
mahedral je kakor kak teliček,
kakor šarec svojčas, kot konjiček,
ko mu bes je dvigal, spuščal grivo.
Nič ne bo z njim, Milče je zastokal,
dolgo najbrž ne bo v moji službi,
saj obnašati se v boljši družbi
žal ne zna, bi skupaj z njim zajokal.
Štiri že oddal je Milče tiče,
pa veselega in ceferinčka,
če zgubi še tega petelinčka,
na pomoč lahko zaman le kliče.
Na pomoč, da Milčetu pomaga
zopet s kakšnim tičem se umetnim,
vendar butastim ne in prevzetnim,
kajti s takim gre po gobe zmaga.
