Bojan neveselo je zamočil,
kradel je lagal, celo legalno,
izgovarjal se nadvse banalno,
ni nesramnež solzice potočil.
Ni vesel bil, ko so ga razkrili
Bojan, ki naj bil bi prva klasa
in zato finančno takšna masa,
jezen je, kaj zdaj so mu storili.
Je pogodbico samo podpisal,
nič ne ve o kakšnih izplačilih,
o kupčijah v izhodišču gnilih,
se spomin mu čisto je zabrisal.
So branili tete ga in strici,
da o botrih sploh ne govorimo,
tiste iz ozadja kar pustimo,
preštevilni vsi bili so klici.
Ko po zlu je šlo prepričevanje,
nevesel obraz je Bojan kazal,
dedek Milan sebi je ukazal,
da gre reševat obupno stanje.
Dedek namreč je v stvareh zverziran,
več resnic lahko pove kar hkrati,
ki za suho gre zlato jemati
vse jih, če je svet tako streniran.
Vnučka na vse kriplje mož podpira,
češ da ga napadajo pritlehno,
kot za svoje to počne nenehno,
ko pri tleh so, dedek se blamira.
Kakor vselej namreč se izkaže,
da resnic v rokavu je premalo,
dedka je nastopanje izdalo,
da kot vnuček še nekdo zgolj laže.
