Ko levico dvignil, glas povzdignil
v šoli Mihec je pri spraševanju,
bil razburjen ves je, v takšnem stanju,
kot da plamen pred očmi je švignil.
Zoper Viktorja sem in Urbana,
vpil je Mihec in po klopi tolkel,
glas bil je močan, prav nič zamolkel,
da se stresla šolska bi dvorana.
Kakšen Viktor, kak Urban po glavi
ti roji, hej, Mihec, daj se zresni,
kje bavbava videl si na desni,
je vse v redu s tabo, si pri pravi?
O dojenčkih danes gre beseda,
ne o Viktorju, še manj Urbanu,
je pomoč dojenčkom v prvem planu,
v šoli smo, ti Mihec si seveda.
Še naprej je Mihec ves zamaknjen
v desni kot pogledoval in sikal,
nepovezane besede štrikal,
ves razburjen, besen in nataknjen.
Kaj je z Mihcem, vse se je vprašalo
ne v razredu le, po celi šoli,
naj je učna snov o čemer koli,
on bo gonil zopet vse ostalo.
Ko levico dvigne, vsem je jasno,
da težavo spet ima osebno,
na potrebo rad bi šel posebno,
kar na svoj način izrazi glasno.
