Za nastop dobil je točko svojo,
zrecitiral je Matiček pesem,
se pripravil, bil nadvse je resen,
trkal je na vest, na tvojo, mojo.
Borci da prezebli so in lačni,
a da vendar je kultura v hosti,
pa čeprav sovragov redi gosti,
dnevi mrzli vedno so, oblačni.
Je patetično odrecitiral,
kakor da je Nemec, okupator,
le streljaj od njega, recitator
pa da zadnjič nam bo salutiral.
Strah, bolezen, lakota in žeja,
to vse borce za svobodo muči,
v najtemnejši je prikazal luči,
kakšne naj se mitinge prireja.
Za kulturo, to nam je povedal,
se do konca nam bo treba bíti,
zgled dajal je, kaj nam je storiti,
svetobolno po dvorani gledal.
Kot nagovor pred odprto jamo
je zvenel Matiček, kot da Nemec
zanj je spletel poslovilni venec,
je igral junaštvo eno samo.
Le kako po nemško bi zvenelo,
redek poslušalec je pomislil,
kdor to sliši, bo uho zatisnil
pred patetično lažjo debelo.
