S Švedskega se gromki glas oglaša,
iz dežele, kjer je vse pregreto,
se oglasil tokrat je zavzeto
Markussen, še Greto ta prekaša.
Markussen da list je naše gore,
zdi se sicer komajda verjetno,
a bo res, saj nosi se prevzetno,
arogantno, kolikor le more.
Nekaj ga je premočno zmotilo,
pa povzdignil Markussen svoj glas je,
borno uporabil vse okrasje,
ker na žulj se mu je pač stopilo.
Je potrkal na srcá rojakov,
mladi so zdravniki mu napoti,
zanj brezdelneži so in faloti,
klika zgolj nevednežev, bedakov.
Influenco zdravijo ti trapci,
kot da gre za kakšno pandemijo,
dohtarji brez glave vsi norijo,
čivka Markussen, za njim pa vrabci.
On edini pameten je silno,
Markussen, ki vneto potrkuje,
egocentrično pripoveduje,
kima sebi sam si pritrdilno.
Da samo človeška je neumnost,
rekel je, dokazano neskončna,
ne vesolje ne svetloba sončna,
k temu pa da vodi ga razumnost.
Dve Nobelovi si s tem zaslužil
je nagradi Markussen nedvomno,
raje več, dodal bo fant neskromno
in nesmrtnim se takoj pridružil.
S tem ko je empirično prikazal,
da samo neumnost je brezkončna,
stvar neizpodbitna je, dokončna,
saj na sebi sam jo je dokazal.
Markussen, ki je potrkal hrupno,
saj po trkanju vsesplošno znan je,
znanstveno predočil nam je stanje,
znano v medicini kot – brezupno.
