Stavba, rekli so, je nestabilna,
kanimo zato jo brž podreti,
kramp, kladivo, kajle v roke vzeti,
sila naša strašna je, rušilna.
Rekel prvi to je pionirček,
četica pa naj za njim koraka,
dela bodo videli junaka,
vse bo, kot da se sadi krompirček.
Marjančku naj zdaj bi pomagali,
pa ne nove hišice zgraditi,
da bo mogel vanjo zajčke skriti,
rušenju le naj bi duška dali.
Bledi mesec ko nad hišo vzhaja,
on pa Marjanček in dve deklini
gredo v rušenje, ko še v temini
komaj hiše se obris poraja.
Vse od jutra v pozne ure nočne
Marjanček pa Lenča in z njo Anja,
bledi mesec zraven kot da sanja,
sile merijo neznansko močne.
Pa se niti kamen ne premakne
hiša trdna je kot kamen grešni,
oni pa kot kip, otroci smešni,
čakajo, da kdo prehlad še stakne.
Ga bo dolgo zdravil na obroke,
rekla mama je, jih spat nagnala,
jim bo rušenje brž pokazala
in pa to, kaj pač ni za otroke.
