Dedi, lutke! Vnuček je poskočil,
ko sva skupaj šla iz trgovine,
je bilo pred Maxijem, z višine
zrl dol sem, kaj mi bo predočil.
Gledam, lutk nobenih, ti si v zmoti,
vnučka sem popravil pedagoško,
prizadel sem dušico otroško,
rekel namreč: Tisto so faloti.
Ne faloti, dedi, so Butalci,
saj poznam jih, lutke čisto prave,
res je, z vnučkom vse do zadnje stave
bi izgubil, to so lutke v štalci.
Greva gledat, dedi, to predstavo,
vnuček je poskočil, tja me vlekel,
Nak sem rekel, je, kot bi me slekel,
tja ne grem še za najvišjo stavo.
Vnuček prepoznal je brž več likov,
eden Dani je, imenovan Prismoda,
drugi Marči, kamniško Nezgoda,
pa še nekaj takih zraven bikov.
Najmanj pol Cefizljev je med njimi,
ves vesel mi vnuček je razlagal,
je nad pametjo Butalec zmagal,
sleče se do golega pozimi.
Gledala od daleč sva edina,
ni bilo gledalcev, niti eden
ni ustavil se ob njih, nobeden,
vsa predstava je bila sedmina.
Le počakaj, dedi, zdaj bo glavno,
stolčke že prinesli so in novi
v vrsto so postavljeni drogovi
obvisele bodo lutke javno.
Hotel reči jim je že adijo,
pa sem ga podučil, da predstava
tole je posebna, da ni prava,
kajti lutke itak z nitk visijo.
