Petindvajset, datum je navaden,
a ko se lažnivosti zahoče,
ga povzdigne, kolikor mogoče,
da postane v hipu dan paraden.
Se praznuje, kar se ni zgodilo,
rojstni dan, ki nikdar ni obstajal,
v dokumentu lažnem zgolj zavajal,
nanj bi zdavnaj že se pozabilo.
Pa so zvezde prav slabo kazale,
ko nikakor rdeča ji ne vzide,
revi ubogi ta zamisel pride,
da bi imitatorke se zbrale.
Rdeče, ko bo dan neobstoječi,
v bolnem transu bodo zamigljale,
bolu terapevtsko duška dale,
v lastne zasvojenosti nesreči.
Saj vedo, da datum je izmišljen,
kakor tudi vse okoli njega,
imitacija je slaba zlega,
dan v izvedbi klavrno domišljen.
A podlaga mu je trdna dana,
ko nikjer ni argumentov pravih,
floskul nekaj dosti bo majavih,
te so mnenje nekega župana.
Petindvajseti, kako okroglo,
dva in pet, kako zelo mladostno,
pet in dva, kako je to norostno,
in kako vse skrajno onemoglo!