Javno je ozmerjal policista
in na nebu v mesec se zazrl,
nosi ga, bi zopet rad se sprl,
pa označil ga je za fašista.
Je fašist, kdor shode opazuje
in je za povrh uniformiran,
to povedal je, ker informiran
je odlično, fant tako modruje.
V mesec se zazre in mu potoži,
koliko na cesti je fašizma,
manjka pa da silno socializma,
kam naj se nad dejstvom tem pritoži.
Mesec mu edini je v uteho,
temu se lahko samo razjoče,
ker ta svet drugačen biti noče,
oh, ko bi vsaj strpali ga v keho.
Tam lahko fašizem bi preklinjal,
kot nasilja kazal bi se žrtev,
po potrebi bi se delal mrtev,
besno policiste bi preklinjal.
Pa nasilja ni in represije,
fant zato le v mesec tuli v prazno,
da oblast ravna z njim brezobrazno,
ko se zanj ne zmeni, on pa gnije.
Gnije od brezdelja, mesec sije,
prav nič v pravo smer se ne premakne,
slednjič zase fant oznako stakne:
žrtev mesečeve regresije.
