Danes vstal sem zopet z levo nogo,
besno sem zamahnil nad desnico,
oprijel se postelje z levico,
težko namreč sem dobil nalogo.
Radio prižgem, popade groza
v hipu me, ko datuma se spomnim,
to je črni dan, si ga zapomnim,
še bolj črna je samo prognoza.
Prvi v mesecu je, prebroditi
pa mi pol je leta v sami grozi,
v prvojulijski bi se nervozi
hotel vsega v črno luknjo skriti.
Besen sem, ker danes ni še petek,
da pognal kolesa bi pedala,
je četrtek, jaz pa kot budala
čakam petek in z njim nov začetek.
Dal bi duška si, pa ni mogoče,
nočna ploha ni me ohladila,
bes in jeza nista zapustila.
Prvi julij! Mi še bolj je vroče.
Kdo prestal to vroče bo poletje,
kdo jesen in kdo dočakal zimo?
Kdaj bo ta neznosna groza mimo,
kakšno sploh odreši me početje?
Ne, ni prvič, tokrat je že v drugo,
trinajst let, pa tu je zgodba ista,
počila mi bo od besa cista,
staknil ptičjo gripo bom in kugo.
Kaj da takšen sem in kaj je danes?
Ni da bi govoril in ponavljal,
se na zadnje noge bom postavljal,
ker je zopet prvi sosed Janez.
