Spal na desni sem, na strani grozni,
vso noč sem prevračal se na levo
in premleval isto le zadevo
v glavi svoji že na moč porozni.
Noč brez sna, bila je to noč groze,
videl sem ga, s prstom mi je kazal,
sem oči mencal si, si jih mazal,
da dobil občutek sem tromboze.
V grozni agoniji premetaval
sem vso noč se, ga imel pred sabo,
sukal me je kakor majhno vabo,
v kalni vodi sem kot v sanjah plaval.
Grozni res občutki utopitve,
ves moj svet potonil je pod vodo,
zrl lastno bedno sem usodo,
on pa mi je rekel: Ni rešitve.
Sem na levi breg nato prebrodil,
zgrabil me je, vrgel me na desno,
suval sem in rital ves čas besno,
pomagalo ni, me je obsodil.
Grozni, ne občutki so grozljivi,
ko zaveš se, svet da se podira,
tisti si, sam sebe ki prezira
in svoj svet umazani lažnivi.
V agoniji lastni sem nervozni
hotel stran zamenjati ležišča,
a bilo kot sredi je strelišča,
vame meri Ivan Janez Grozni.