Zoper modo je šivilja vstala,
noče čez obraz lepotne zanke,
prepričuje tudi svoje stranke,
zadnjič je nad njimi prav zijala.
Ne pomaga, še najboljši stranki
ljubša zanka zdaj je čezobrazna,
mojškrina natolcevanja prazna
so minulih časov preostanki.
Ko se moda vendar uveljavi,
mojškra besno zanko si nadene,
nove se domisli, druge scene,
da jo zalezujejo, zdaj pravi.
Sosed ji Aleš je za petami,
z mobitelom da jo ustrahuje,
se boji, da vsak dan bo le huje,
mojškra zdaj zaupa le osami.
Tudi ta ne vžge več nova fora,
se še lastne stranke ji smejijo,
kakšne misli v glavi ji rojijo,
drugo stvar izmisliti si mora.
Zdaj na vrsti je občinska meja,
ki obrt šiviljsko omejuje,
za šiviljo vsak dan je le huje,
kar odlok trenutni ji odreja.
Zoper mejo, zoper omejitve
s škarjami, šivanko se bojuje,
upa, da jo sosed zasleduje,
ko spodbuja gibanja kršitve.
Mojškra skratka noče biti modna,
glasno novitete vse zavrača,
stranka pa bo tista, ki preplača
njena tavanja povsem brezplodna.
