Bil protest je silen zadnji petek,
kot madžarska protiljudska vstaja,
zvezda Kossuthova kot da vzhaja,
pa je to bil komajda začetek.
Proti tiraniji kot Madžari,
vendar proti njim so tokrat vstali,
se po trgu mukoma iskali,
kje tovariši so kakšni stari.
Nem to dom jaz te demokracije,
vpil je tisti, ki je nulo zadaj
si prišil na hrbet, vpil: Zavladaj
končno nam obrazek tiranije!
Kar madžarsko je, to nas zatira,
s Kossuthom dol, s Petöfijem isto,
hočemo imeti družbo čisto,
vzhodni veliki nas brat ovira.
So vrtela silno se kolesa,
jezik brusil gume, da veselo
se lagalo spet je na debelo
rdeča se obljubljala nebesa.
Množica z vseh štirih pridrvela
je strani, potem na trg se vsula,
vpila je na glas, oblast je nula,
zraven so kolesa v prazno mlela.
Hočemo, v deželi da spet mir je,
je bentil, ki nosil sam je nulo,
bi se kmalu čisto vse sesulo,
skupaj ko so trčili vsi štirje.
