Gremo se igrat spet ringaraja,
rekel Darjan je, se sam podprl,
ko se v predlog lastni je zazrl,
gremo tisto: Janez pa nagaja.
Ko bilo ni pravega odziva,
Darjan predlog znova je razglasil:
»Bil sem prvi, prvi sem oglasil
se s predlogom, kdo me stran odriva?«
»Bil si drugi,« mislijo si trije,
vsak za prvega ima pač sebe,
kaj se Darjanček tako spet grebe,
hoče, da le njemu slava sije.
Prvi je zapustil ringaraja,
češ da ni mogoča igra skupna,
ker pravila njena so obupna,
zdaj pa zopet nekam rine, vztraja.
Bi v kvartetu rajal in prepeval
točke tri, enako vse ubrane,
brez vsebine in povsem postane,
pa še tonov ne bi prav zadeval.
Prva točka, da ni Janez z nami,
druga prvi je povsem enaka,
tretja tudi in zaman se čaka
na četrto v viži eni sami.
Vztrajal bi pri svojem ringaraja,
le v četvero, petega izključil,
res doslej se fant ni nič naučil,
nov popravec zgolj mu preostaja.
Temu kos ne bo, vedo ostali,
ringaraja jih zato ne mika,
Darjan naj kar sam si kólo slika,
ni da z njim bi v klobčič se vezali.
Kar poveže, itak vse razdira,
je poletje, pa je fantu vroče,
treba bo dežja, če ne kar toče,
da se vsaj za kratek čas skulira.
