Nabrusimo kose, se pravi pedala,
pa cesto zaprimo, to je avenijo,
kjer v Bruslju bicikli prav glasno zvonijo,
nabrusimo kose, da prava bo štala.
Nabrusimo zvončke, da bomo cingljali,
čez bruseljsko glavno vozili se cesto,
obstalo da v hipu kar celo bo mesto,
junaki mi dneva tam bomo postali.
Nabrusimo kose, saj ura je nula,
zajaše bicikel očetov naj sinček,
za vrat se obesi tožilski mu slinček,
napis transparentni pa: »Mi smo iz Kula.«
Nabrusimo kose, že Kul dozoreva
in cvetje bogato, napočil je čas,
da vse nagradil slavni Bruselj bo nas,
tako se sinovom zdaj v blodnjah dozdeva.
Nabrusimo kose, da bo komisija
pred nami se v beg še ta petek pognala,
ko silo bo našo, orožje spoznala,
zavedla se, kaj je to epidemija.
Spoznala da bo, kaj je epidemija,
ki pravijo vsi ji Balkan-avtohtona,
izvor pa Vuhan ni, njen vir je Emona,
je dedna, posledica ta polomija.
