Upnica sem, meni se dolguje,
kaj brez mene bi bili premnogi,
bi v še bednejši se znašli vlogi
kakor zdaj so, bi bilo še huje.
Sem zaupnica teh izgubljenih,
ki na upih čisto vse gradijo,
upajo, da se bremen znebijo
skozi desetletja pridobljenih.
Če povem vam tole stvar zaupno,
upanje je splavalo po vodi,
z nezaupanjem vštric v prazno blodi,
prav zato je toliko bolj hrupno.
Ne, zaupanje ni perspektivno,
ki med mojimi dolžniki vlada,
vidno je, da vse je maškarada,
je konstrukt, se pravi konstruktivno.
Konstruktivno? Tole bo napaka,
Prava to na mestu ni beseda.
Kaj da ne, najpravšnja je seveda,
skonstruirana je namreč spaka.
Kar pa upanje ta hip zadeva,
splavalo po vodi je v celoti,
kdor se destruktivno dela loti,
mu samo brezupnica odmeva.
