Proti vašim željam, neizbežno
spet bo treba isto zavrteti
staro ploščo, prazni kjer posneti
govori so, jo prijeti nežno.
Nežno, kajti bojda stvar je krhka,
smo nad njo lahko le zaskrbljeni,
ko vrti se v formi obteženi,
videz daje, da je skrajno prhka.
Fanja ta je, s plošče ki oglaša
z vedno isto znano se vsebino,
vedno bolj in bolj ki gre v plitvino,
zvoke njene se težko prenaša.
Fanja s plošče stare nam prepeva,
vedno znova o skrbeh osebnih
in potrebah svojih prav posebnih,
da skrb zanjo vse nas že preveva.
Zaskrbljena je, ker so sovragi
vsepovsod okoli nje prisotni,
so nasilni in nadvse pohotni,
a ukrepi zoper njih preblagi.
Zaskrbljena je, ker nje rojaki
skeptični do cepljenja so silno,
piše jim že pismo poslovilno
in zmajuje, češ, zakaj so taki.
V isti sapi silna skrb jo muči
ob porabi sredstev za zdravila,
se nad vsoto Fanja je zgrozila,
ko jo videla je v pravi luči.
Vladavina skrb je vzbujajoča,
vladavina prava, ki je manjka,
stalno vpije Fanja, stara znanka,
eksponentno s tem je skrb rastoča.
Bi skrbi lahko našteli mnogo,
le še te drže pokonci Fanjo,
a od vseh največja skrb je zanjo,
zaskrbljenko znano vsem ubogo.
Jo skrbi, kako bodo sprejeli
njene večno iste prazne fraze,
kje jemala lažne bo dokaze,
da ji bodo sploh še kaj verjeli.
