Ta dva vaški sta tandem postala,
Džoko upokojenec poklicni,
in pa Kul, ki ni nadimek klicni,
mešanček je, zgodaj, glej, sta vstala.
Vstala in na sprehod se podala,
Džoko z nosom dvignjenim v višave,
Kul pa z gobčkom, polnim slame, trave,
ki še od večerje je ostala.
Greva, Kul, sprehajat se po vasi,
greva zdaj že, ob tej uri zgodnji,
da se ve, kdo gazda bo prihodnji,
Džoko prigovarjal je počasi.
Kul pa, mešanček brez prave vzgoje,
zlepa ni ubogal Džoka davi,
valjal se po blatu je in travi,
delal tam prevale, sklece, stoje.
Džoko je izgubljal potrpljenje,
Kul po vasi dela mu sramoto,
kaže ves čas svetu le goloto,
to nesrečno mešano stvarjenje.
Sune z nogo ga, potem še z roko
Džoko, ki izgublja živce vidno,
oglasi ščene se zdaj previdno:
“Au, prenehaj, to boli me, Džoko.”
