Gleda žabec se v odsevu mlake,
vedno bolj podobo pogleduje,
“Ali nisem zal?”, si pogrkuje,
“kdo bi ne podprl slike take?”
“Ali nisem slika?” pogrkuje,
ko v rjavi vodi sebe gleda,
vse bolj se pomembnosti zaveda,
se o njej naš žabec prepričuje.
Ne odmakne z mlake več pogleda,
bi kar cel mandat sam vase zrl,
svojo bi podobo še požrl,
bulji vanjo prav kakor ujeda.
“Sem za šefa kot ulit, povejte
ni dovolj, da vodil bi le mlako,
za predsednika sem zrel enako,
če me hočete, me brž imejte.
Saj ne rečem, da bi bil sposoben,
to pri nas nobena ni vrlina,
si ljudje želijo gizdalina,
ki nekomu s filma je podoben.”
Strese v vodi se podoba frisa,
mu nekdo skali rjavo mlako,
slika spremeni se v hipu v spako,
kar očiten je odsev narcisa.
