Pop soočal s silno se praznino
svojih vernikov je in gledalcev,
ni imel zadosti poslušalcev,
mučil se z morečo je tišino.
Se obračajo ljudje od popa,
poslušati nočejo flancanja,
prizadet zavoljo tega stanja
pop po praznem trgu sam postopa.
Koga k pridigi bi naj povabil,
da napolnil cerkev bi vsaj malo,
spraševal se je, kaj bi se dalo
sploh storiti, kaj bi uporabil.
Škrat naj čudodelni mi pomaga,
spomni pop se v čisto zadnjem hipu
in nato obrne k temu tipu
po pomoč se, preden cel omaga.
Škrat iz luknje kratko se prikaže,
v svoji šepeta pritlehni pozi,
škrat menca, v očitni več nervozi
sam ne ve, kaj naj se popu zlaže.
Opcije je škrat že vse izčrpal,
je intimno ateist, kar skriva,
floskule pred popom v prazno vriva,
kot bi plašč iz samih krpic krpal.
Pop še sam več škratu ne verjame
in kako naj vernike prepriča?
Ko je vera prazna, nič od niča,
opcijo intimno pač vrag vzame.
