Piše: Frančiška Buttolo
Poskus kritike nerazumljive in nerazumne spravljivosti desnih strank z domnevno Golobovo stranko, v resnici pa s Kučanovo oziroma s prevladujočim putinizmom.
Kolikor vem, do zdaj še nihče ni razložil, za katere vrste svobodo gre v naslovu domnevno Golobove stranke. Svoboda je namreč tako širok pojem, da v njem mimogrede lahko najde nekaj prostora tudi “romantična” zgodbica ljubljanskega župana. Saj je ne bi niti omenila, če ne bi bilo v njej mogoče videti širšega pomena domnevno Golobove stranke Svoboda.
Zakaj? Zato, ker je zadnjih nekaj dni mogoče opaziti kar nekaj sprememb v načinu vodenja volilne kampanje na slovenski desni sredini. Sploh ne gre za programska vprašanja, temveč za nekaj veliko pomembnejšega: iz dneva v dan bolj se namreč kaže uspešnost Kučanovih prizadevanj za takšno prihodnjo vlado, ki jo bo lahko vodil na svoj stari način. V parlamentu in v vladi brez močnih (skrajnih?) desnih ali levih politikov, v globoki državi pa on, nekaj milijarderjev komunističnega porekla pa še kdo, ki ima odlične veze na Zahodu in Vzhodu. To pa lahko imenujemo tipični slovenski putinizem, le s to razliko od ruskega, da je slednji odkrit, javen. Slovenski pa je, skladno z našo nacionalno udbo, navidezno napol liberalen in napol ljudski, vsake štiri leta z novimi, že skoraj čudaškimi, obrazi, v ozadju pa neostalinističen in skrajno agresiven. Za razliko od putinizma, kot je vidno že leta, pa je slovenska agresivnost, tudi že prava krvoločnost Kučanovega podzemlja, naravnanan proti lastni, slovenski državi (veleiizdaja ob odvzemu orožja, zahrbtno podarjeno morje, podpora jugonostalgiji, podpora sramotno udbovskemu pravniškemu vrhu, poniževanje Janeza Janše, zloraba medijev, uničevanje in poniževanje slovenske vojske, podpora najbolj okostenelemu stalinstičnemu medijskemu sistemu – od medijev, FDV – skupaj z medijskimi osebami v visoki politiki doma in v EU – in še z marsikaterimi kriminalnimi zlorabami, ki spodjedajo samostojnost in demokracijo v državi Sloveniji).
Torej, vse našteto, če nismo tisoč let za Luno, pa pomeni, da je pravi program domnevno Golobove stranke Svoboda prav vse to, gotovo pa še marsikaj hudega, za kar bodo glasovali tisti slovenski volilci, ki bodo dali svoj glas za Goloba.
Da, vse to, kar že pol stoletja drži pokonci Kučanovo podzemlje, Kučanovo globoko državo, je v resnici program domnevno Golobove stranke.
In besede domnevno ne uporabljam kar tako, saj vsa Slovenija ve, da pri teh volitvah glas za Goloba in Svobodo pomeni glas za KUČANA in vladavino jugonostalgikov – prikritih v parlamentu, odkritih pa v Kučanovem podzemlju in pri vsaj milijonu slovenskih državljanov.
Spoštovani, moji dragi Slovenci, nas peščica, mar ne, pa ve, da gre za nekaj zelo čudnega, ko v strankah desne sredine napadajo skoraj samo še “romantično” intimo ljubljanskega župana, vse manj pa kritizirajo pravi, Kučanov, program stranke Svoboda. Pa tudi proti njenemu – domnevno njenemu – vodji, dr. Golobu, ni več nikakršnih resnih očitkov.
Se že kažejo obrisi nove – Kučanove – velike koalicije? Seveda tudi s SDS, ampak brez Janeza Janše. Se na obzorju letošnjih volitev v resnici že kažejo obrisi tipično slovenskega putinizma, brez vsakršne “rešne poti”?
