Jurček je prebarval na zeleno
svojo sobo, v kabinet pretvoril,
se z zelenjem čisto natovoril,
vse bilo je kar čez noč storjeno.
Pravijo po novem mu rastlina,
je nedolžen kot zelena bilka,
ki jo smuka lila krava Milka,
zanj zelena prava je edina.
Sredi sobe nova je maketa,
ne železnica, to ni igrača,
Jurček resno stvar zdaj preobrača,
više gori pri oblakih leta.
Mu okolje tokrat vse pomeni,
na zeleno stokrat je prisegel,
sile vse v okolja varstvo vpregel,
to edino zdaj od vsega ceni.
Dedek Zdenko ga je že pohvalil:
»Jurček, dobro zasleduješ čase,
delaš zdaj za druge, največ zase,
pazi le, da se ne boš razgalil.«
Ko rastlinca v kabinetu klije
in ko sreča je samo zelena,
preseneti hitro, enkrat ena,
rdeča, ki izpod ometa bije.
Trudi Jurček se, da jo prikrije,
saj njegova soba je v zelenem,
nauk je zgodbe, hipokrit v nobenem
se zelenju pred očmi ne skrije.
