Živa z Vidma je prišla na sceno,
dali so ji mikrofon, naj tuli,
naj se prav junaško v živo puli,
so izbrali sceno ji ceneno.
V živo živa naj pove, kar hoče,
itak je nobeden ne posluša,
v živo naj povedati poskuša
misel, pa četudi jezik noče.
V živo nekaj je besed neživih,
floskul v mikrofon samo zdrdrala,
brez besed prav kmalu spet obstala,
nekaj zgolj imenovala krivih.
Krivi tisti so, ki naj bi očka
njenega premalo spoštovali,
njej zaslug premalo s tem priznali,
je edina v živo njena točka.
Drugega povedati ni zmogla,
kakor da skrbi jo za ranljive
in če rekla bi da za vse žive,
komaj bi besed dovolj premogla.
Živo besedičila v nagonu
je po ohranitvi sebe same,
priče te osebne žive drame
rekle so zgolj: motnje v mikrofonu.
