Običajno pleše se ob petkih,
tokrat pa sprememba bo programska,
scena bo ostala ista, dramska,
plesni vložek novi je v zametkih.
Intendant tako govoril Saša
uličnega nam je gledališča,
ne zapuščajmo naj prizorišča,
kajti tokrat pride točka naša.
Smo čakali, kdo da se prikaže,
a bila je žalostna estrada,
bil je namreč torek, maškarada,
dan, ko vsak obraz se, šema laže.
Priplesali sami so mužiki,
prepoznal Židanova sem v hipu,
Rozmanjóv bil skrit je v drugem tipu,
pa Jonásov z njimi v isti kliki.
Kakšne maske, vse so prepoznavne!
Kaj nam Saša novega obljublja,
z njimi publiko samo izgublja,
točke plesne ni nikjer zabavne.
Kar prikaže talna se postava,
to je dirigent, zakliče Saša,
Prezjidéntov vendar, dika naša,
zdaj pa glasbena bo točka prava!
Intonira dirigent v parterju,
v vrsto se postavijo mužiki,
kakšni to so vendar plesni triki,
k Saši stisnjeni so, vsi k pozerju.
Saša, ki režije ne obvlada,
jih razvršča, dirigent jim maha,
večjega ni glasbenega kraha.
odpove v celoti maškarada.
Dnjeprska bo bojda simfonija,
glasba kot v rafalih bo regljala,
dirigent jezi se na tolkala,
muzika je čista polomija.
Ni mogoče žal ne vižo eno
muziko to v nedogled igrati
zraven pa po drugi zaplesati,
se opeče dirigent pošteno.
So plesali, sami se sezuli,
da občinstvu je slabo postalo
nič od simfonije ni ostalo,
Vladimirski kazačok prosluli.
