Zahodna civilizacija, z vso njeno kulturo in umetnostjo, odhaja v zgodovino. Zanimivo je, da z njo odhaja v preteklost, glavni predmet zgodovinske vede, tudi demokracija, vsaj takšne vrste, kakršna je definirana v teoretičnih delih različnih ved, pretežno humanističnih, pa tudi uporabnih, zlasti pravnih in političnih.
Nad Zahod so se zgrnile nove, od zahodnih povsem drugačne – ne vrednote – temveč zahteve.:
Ena prvih je zahteva po padcu vseh meja, seveda predvsem ali kar samo na Zahodu. Da bo bolje vsem drug, ki so bili doslej zaradi Zahoda prikrajšani.
Druga zahteva je povezana z ukinitvijo vseh velikih nacionalnih kultur, spet samo na Zahodu. Vse bolj pa bi morali oživljati morebitne stike iz preteklosti z različnimi deli sveta, ki so bili po krivici – zlasti Zahoda – odrinjeni, celo oropani in zatirani.
Tretja, v resnici glavna, pa je zahteva po izenačitevi možnosti za uživanje različnih dobrin, na primer materialnih, duhovnih in v različnih kombinacijah. A že spet samo na Zahodu. Tukaj so namreč zbrane vse glavne organizacije, ki pripravljajo svetovno socialistično revolucijo po zgledu francoske in ruske.
V luči dogajanja, povezanega s temi novimi gibanji, izginjajo tradicionalne demokracije. Predsedniku Trumpu je sodstvo v obraz povedalo, da v sedanjem, novem, času ni pomembno, če so bile volitve ukradene, temveč samo to, da zmaga moderna politika, na čelu z ljudmi, kakršna je nova podpredsednica. Prav tako pri nas na levici poslušamo izjave o tem, da v vse več državah v EU prihajajo na oblast celo stranke, ki so prejele na volitvah najmanj glasov. Predvsem zaradi tega, ker so v največjih strankah takšni na volitvah izbrani politiki, ki bi lahko zaustavili ali pa preprečili globalizacijo in multikulturno revolucijo v državi, v kateri bi bili na oblasti. Takšen politik je tudi slovenski predsednik sedanje vlade.
Je sedanjo revolucijo na Zahodu sploh mogoče zaustaviti? V tem trenutku najbrž ne. V resnici predvsem zaradi tega, ker je ta revolucija, tako kot pred njo francoska in ruska, del propada, ne pa morda razvoja, Evrope. Ta, sedanja revolucija je samo tretji – zadnji – del razkroja evropske civilizacije. Tako pač je; vsak fašizem je znak civilizacijskega in kulturnega razkroja, tudi če se imenuje socializem.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
