Robi v prvi razred zakorakal
je kot favorit, učenec glavni,
rekel si je, v kratkem času slavni
človek bom, le malce boš počakal.
Je zakrilil Robi, se šopiril,
tukaj sem, zdaj meni vsi sledite,
sem prvorazreden, verjemite,
jaz ne bom se sebi izneveril.
Se svobodno bom po hiši gibal,
jaz usmerjal bom še vodstvo njeno,
jaz, seveda, za prav vsako ceno,
se po odru je razrednem zibal.
V šoli tej svoboda bo maksima,
pravkar je osvójil to besedo,
jaz bom vodil to svobodno čredo,
meni tukaj vse svobodno kima.
Fant se v prvi klopi je presedal,
da najboljši je, tako razmišljal,
in edini lumen, si domišljal,
kaj še, tega se je pač zavedal.
Kar krog njega nekaj se posede
problematičnih nadvse sošolcev,
se dotika njihovih komolcev,
Robi jih ima zdaj za sosede.
Ga zasenči Janko, garda stara,
v prvi klopi ko se preteguje,
mišice razredu razkazuje,
videz jasen je, pojav ne vara.
Robi svojo si lahko svobodo
le v oblakih vsako noč nariše,
s kom pa v šoli bo sedel, predpiše
mu učitelj in s tem vso usodo.
V prvi klopi prvega razreda
razni tiči so razporejeni,
vanjo vsi od zgoraj posajeni,
Robi ne izbira si soseda.
Robija so v prvo klop vtaknili
drugi vse sošolce mu izbrali,
mu pečat na čelo, hrbet dali,
na svobodo s tem ga priklenili.
