Je dežela pravljične narave,
eni pravijo ji še globoka,
kjer država sproti vse poloka,
vse zaloge, zlasti najbolj zdrave.
V tej deželi pravljičnega kova
zadnje časa vlada huda zmeda,
krivec vsega tega naj nereda
bil kot vedno Guliver bi znova.
Kriv, ker vnovič zmago je odnesel
in sotekmovalce fragmentiral,
s tem deželo destabiliziral,
ker nikomur nič ni prizanesel.
Osem majhnih palčkov mu nasproti
je v deželi pravljični ostalo,
se kako združiti jih bo dalo,
da prenove se dežela loti?
Osem palčkov, sedem le v resnici,
saj je ena palčica šivilja,
punca, ki zaman visoko cilja,
če povemo zdaj že po pravici.
In od sedmih vsak prav rad solira,
svoje majhnosti je vsakdo vreden,
zlasti škrat nepredvidljiv, poreden,
ki vse žive dni zgolj imitira.
Eden vedno hrope, se nažira,
drugi vsako mero je izgubil,
tretji v mesec se je ves zaljubil,
z nacionalnim eden paradira.
Izgubljen povsem je škrat rjavi,
ki se dvigal najbolj je visoko,
padel pa potem nadvse globoko,
masla je imel preveč na glavi.
Tu še palček z novo je oznako,
ki je mater maloprej nogiral,
milo jo odstranil, paradiral,
kar imajo mnogi za napako.
Osem palčkov, pa nihče vodilni,
vsi le majhni in še manjši škrati,
kdo med njimi s kom se zdaj pobrati,
Guliverju kos da bodo silni?
Spet bo moral palček iz ozadja
vleči na pretege vse široke,
a dežele kljub temú globoke
zlepa ne potegne iz brezvladja.
