(IZ ARHIVA) Poročilo o delu komisije za evidentiranje prikritih grobišč v občini Šoštanj: Na tem območju po že končani vojni pobitih vsaj 800 ljudi

Piše: Anton Skornšek (napisano leta 2007)

Svet občine Šoštanj je 11. 2. 2002 na 25. redni seji imenoval komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj. Komisija v sestavi: Drago Koren, Anton Berložnik, Detlef Tičer in Anton Skornšek je na prvi seji za predsednika soglasno imenovala Antona Skornška. Po dokončanem delu komisije je danes delno razjasnjen genocid, izvršen po vojni v občini Šoštanj. Komisija se je v petih letih delovanja sestala na treh delovnih sejah in na koncu sprejela poročilo o opravljenem delu.

Komisija, ki razpolaga z dokumentacijo, razkriva zamolčane zgodovinske dogodke,  seznanja javnost z zamolčano resnico ob izvršenem genocidu. Ob delu smo spoznali očitno željo prejšnje vlade, da se zamolčane strahote po vsej Sloveniji ne odkrijejo in naročniki ter izvajalci pobojev ostanejo neznani.

Delo komisije je bilo usmerjeno v:

– iskanje prič, ki so za pobijanja vedele ali pa so o tem bile posredno seznanjene,

– iskanje dokumentov, ki bi pomagali razjasniti vzroke pobijanj in odkrili imena naročnikov ter izvajalce teh pobojev,

– seznanjanje z zakonodajo za to področje,

– sodelovanje s policijskimi upravami in kriminalističnimi službami v Sloveniji,

– iskanje pomoči pri generalni državni tožilki Slovenije in okrajnem tožilstvu v Celju,

– sodelovanje s predstavniki muzejev novejše zgodovine po Sloveniji,

– iskanje pomoči pri zgodovinarjih o delovanju OZNE na področju Celja,

– sodelovanje z državno strokovno komisijo za odkrivanje grobišč pod vodstvom doc. dr. Mitja Ferenca.

Opravljenih je več kot 100 razgovorov z občani občine Šoštanj, z uradnimi osebami na pristojnih ministrstvih ter ostalimi osebami zaposlenimi v državnih institucijah. Zaradi suma kaznivih dejanj smo pomoč iskali pri takratni državni tožilki g. Zdenki Cerar. Sodelovali smo z okrožnim državnim tožilstvom v Celju, z okrožnim državnim sodiščem v Celju, s kriminalistično službo policijske uprave Celje, s policijsko upravo Celje in policijsko postajo Velenje. Pred pričetkom dela na terenu smo se posvetovali s komisijo za urejanje prikritih grobišč v Sloveniji, ki nam ni veliko pomagala, saj se je ukvarjala sama s seboj in z odkrivanjem velikih grobišč po Sloveniji. Po sprejetju prvega zakona o vojnih grobiščih delo ni bilo nič lažje, saj je zakon navajal le prepovedi in omejitve, pogrešali pa smo jasna in dorečena pravila za delo. Delali smo s pomočjo nasvetov, ki smo jih dobili od pooblaščenih oseb. Po zakonu je bilo namreč grobišče možno evidentirati šele takrat, ko so bili v njem nesporno odkriti ostanki človeških okostij. V istem zakonu pa je bila zapisana prepoved odkopavanja grobišč nepooblaščenim osebam. Za ta dela so še danes pooblaščene le posebne službe. Občinske komisije so bile torej brez pooblastil in zvezanih rok, zato smo pričeli le z  zbiranjem pričevanj. Po prvih opravljenih pričevanjih sem se kot predsednik komisije povezal s kriminalisti iz Celja, ki so prevzeli primere v Šoštanju. Sodelovanje z njimi je nato potekalo ves čas odkrivanj grobišč.

Na območju občine Šoštanj smo s pomočjo pričevalcev odkrili devet grobišč. Največje grobišče se nahaja na Stropnikovem (Basistovem) travniku na slemenu Goric, v bližnji okolici pa so še ostala. V Belih Vodah sta najdeni dve grobišči, ki sta nastali nekaj dni pred koncem vojne. Ob vseh odkritjih nam je uspelo točno ugotoviti ime in priimek  le za eno osebo, ki je bila zakopana na samotnem kraju izven Šoštanja. Razen izjeme groba Pirmanšeka, mladih ujetnikov v Belih Vodah in pobitih na območju Velenja, število zakopanih v drugih grobiščih ni točno znano. Poskusi uničenja sledi zločinov jasno pričajo, da so bili v Šoštanju in tudi po vsej Sloveniji storjeni genocidi podobni tistemu v Srebrenici, ki ga obsoja vsa demokratična Evropa. Iz pričevanj smo pridobili imena domačih partizanov likvidatorjev iz Šoštanja in Velenja. Ti so bili strah in trepet že pred in med vojno, saj so po naročilu komunistične partije pobijali pokončne Šoštanjčane z rovnicami in sekirami. Tokrat so delovali pod komando OZNE, ki je imela nalogo v čim krajšem času pobiti vojne ujetnike in begunce. Ukaze za poboje je izdajal Edvard Kardelj.

Zaradi nezainteresiranosti MO Velenje pri reševanju prikritih grobišč na njenem področju, smo na prošnjo in pobudo prizadetih občanov izpeljali še dokumentiranje in evidentiranje velikega grobišča pod Kožljem v bližini Velenja.

Komisija danes razpolaga z zapisi pričevanj občanov ter uradnimi pisnimi dokumenti o dogodkih v mesecu maju 1945 in tudi kasneje. Po odkritju groba Janeza Pirmanška, smo komisijsko izkopali njegove posmrtne ostanke, ki so bili zaradi zemeljskih del ob žagi Mazej na površju zemlje (grob je bil v glavnem že izropan). Za ta primer je bilo potrebno nadaljnje dolgo sodelovanje s preiskovalnim sodnikom iz Celja, s kriminalističnim laboratorijem sodno medicinskega inštituta iz Ljubljane in z najdenim sinom ubitega Pirmanška. Po letu dni ugotavljanja sorodstva med sinom Kurtom in očetom Janezom Pimanškom je bil končni rezultat preizkusa z DNA metodo neuspešen zaradi kontaminiranih kosti. Ostalih preiskav inštitut s še živečimi njegovimi sorodniki v Velenju ni opravil, vendar bi jih lahko in tudi moral.

Zaradi hitrejšega dela sem želel vzpostaviti osebni kontakt z g. F. N., ki še živi v Kopru. On je bil vodja pobojev v Šoštanju in bi mi lahko povedal vso resnico, vendar na noben priporočen dopis ni odgovoril. Kriminalistu iz Celja sem izročil več kot 10 zapisov pričevalcev iz Šoštanja, ki so obtoženega videle pri izvajanju likvidacij.  Kriminalist je nato opravil z njim  uradno zaslišanje in pridobil izjavo, da o pobojih v Šoštanju ne ve ničesar. S to ugotovitvijo in pisnimi zapisi pričevanj je kriminalist seznanil tudi okrožno državno tožilstvo v Celju. Sam sem poslal uradni dopis na okrožno državno tožilstvo v Celje, s katerim sem zahteval zaslišanje vodjo pobojev v Šoštanju. Od okrožnega tožilstva pa sem prejel uradni odgovor in sicer, da je kriminalist z g. F. N. opravil pogovor, vendar ta oseba o pobojih v Šoštanju ne ve ničesar, zato ga tožilstvo ne bo zaslišalo. Konec odgovora!! S tem odgovorom sem seznanil tudi generalno državno tožilko g. Zdenko Cerar in od nje zahteval, da osumljeno osebo zaslišijo. Tudi ga. Zdenka Cerar ni ukrenila ničesar, čeprav je bil podan sum kaznivega dejanja.

Opravljen je bil razgovor z go. C. Z. iz Velenja, ki je bila sodelavka likvidatorjev v Šoštanju. Članoma naše komisije, kot tudi kriminalistu ni izdala nobenega imena likvidatorjev, kot tudi ne svoje funkcije pri likvidacijah. Po pričanjih z nekaterimi svojci pobitih Šoštanjčanov pa smo bili seznanjeni o njeni vlogi. Postalo nam je jasno, da so vsi likvidatorji zapriseženi k molčečnosti, njihovo nedotakljivost pa jim je v tem času zagotavljala njihova nomenklatura na oblasti in na tožilstvu. Tudi ge. C. Z tožilstvo ni zaslišalo.

Pri vseh dokazih je postalo jasno in žalostno, da generalna državna tožilka, kot tudi okrajno državno tožilstvo v Celju ne bodo storili ničesar, da bi poskusili storilce in kaznivo dejanje odkriti. Ob širjenju kroga pričevalcev sem iskal informacije o delovanju OZNE v Šoštanju. Pogovarjal sem se s predstavniki Pokrajinskega muzeja v Celju, z Muzejem novejše zgodovine v Celju in Zgodovinskim arhivom v Celju. Po izjavah predstavnikov, da v muzejih ni ničesar v zvezi z delovanjem OZNE na območju Celja je postalo jasno, da je obremenilna dokumentacija namerno uničena ali pa ob osamosvojitvi Slovenije pravočasno skrita. O uničenju arhivov OZNE sem dobil zagotovila od znanih zgodovinarjev s področja Celja in Slovenj Gradca. Informirali so me, da so dogajanja v Šaleški dolini raziskovali tudi zgodovinarji iz Šaleške doline. Z njimi sem se pogovarjal kasneje in ugotovil, da so po prvih neprijetnih odkritjih prenehali z raziskovanjem.

Znano je, da so vse prejšnje vodilne občinske garniture v Velenju bile naslednice komunističnega sistema, zato so bile nasprotne tem odkritjem. Iz uradnih zapisov je danes razvidno, da je g. Žgank lažno pričal po vojni v montiranem sodnem procesu in je sokriv smrti nedolžnega trgovca.

Komisija je res delala 5 let, toda v tem času je na srečo prišlo na dan ogromno obremenilnih dokumentov, ki razkrivajo glavne naročnike pobojev v Sloveniji po vojni. Komunisti, kot so Josip Broz Tito, Edvard Kardelj (največji morilec), Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Matija Maček, Mitja Ribičič,  ki so se za te poboje šolali na Kominterni v Sovjetski zvezi, so bili brezkompromisni klavci svojega ljudstva in beguncev ter vojnih ujetnikov. Ta tema je še vedno tabu in sramota za resnicoljubne zgodovinarje. Zapovedan molk o teh grozotah v Šaleški dolini je bil prisoten 50 let in takšno stanje je normalno za večino občanov, ki jim je partija oprala možgane. Na tem področju so popolnoma zatajili politiki in zgodovinarji ter organi pregona. V nobenem policijskem arhivu daleč naokoli nismo našli enega samega zapisa miličnikov o početju otrok, ki so izkopavali človeška okostja plitko zakopanih žrtev na Goricah

Iz pričevanj očividcev in približne ocene je v Šoštanju ter njegovi okolici bilo pobitih vsaj 800 ljudi. Pretežni del likvidiranih so bili vojnih ujetniki, ki so bili po 9. maju zajeti v okolici Šoštanja. Po narodnosti so bil Nemci, Ukrajinci in Hrvati. Ti vojni ujetniki (približno 500 ljudi) so svoj konec dočakali na travniku pod Poštajnerjevo domačijo v Topolšici. Večino jih je pobila Slavonska brigada v gozdovih in pobočjih Goric ter v gozdu pod Pustim gradom. Med civilnimi žrtvami so bili najštevilčnejši Hrvati in to otroci, ženske in starci. Med te žrtve štejemo tudi že znana imena Šoštanjčanov (26 oseb), kot tudi veliko Slovencev, ki so jih z vlaki pripeljali iz Celja do Šoštanja. Večina civilnih žrtev je bila pred likvidacijo zaprtih v Mravljakovi hiši, v mestni hiši – stari občini Šoštanj, v nekdanji osnovi šoli Biba Rocka ter v zaporih ob nekdanjem sodišču v Šoštanju. Njihovo trpljenje je bilo končano na travnikih Goric in nad šoštanjsko graščino. 12 mladih vojnih ujetnikov, ki so se predali konec aprila leta 1945 pri cerkvi sv. Vida, so s sekirami pobili v Belih Vodah in so zakopani v dveh grobiščih na posestvu Kozamurnik.

V grobišču pod Kožljem v Velenju je zakopanih več kot 50 žrtev komunističnega nasilja, od tega mnogo poznanih Velenjčanov. Polovica teh je bila likvidirana 25. junija 1945 leta s strani OZNE v Celju in druga polovica na mestu današnjega grobišča. Še žive žrtve so morale nositi pobite žrtve na plečih na morišče v gozd pod Kožljem.

Pri evidentiranju vseh grobišč na področju Šaleške doline sva 3 leta odlično sodelovala s strokovnim vodjem državne komisije, g. doc. dr. Mitjem Ferencem. Zaradi obsežnega dela, ki ga opravlja še danes (do danes je evidentiral preko 515 grobišč po Sloveniji in veliko tudi v Bosni) je moralo dokončanje evidentiranja v Šoštanju in Velenju počakati do konca leta 2006. Kot vodja strokovne komisije je opravil končno evidentiranje in izpeljal uradni vpis grobišč v državni register. Na ta način so zabeleženi natančni položaji grobišč v kartografske dokumente. Snemanje je bilo izvedeno s satelitsko navigacijsko opremo. Ob dokončanju uradnega dela komisije razpolagamo z dokumenti, ki so tudi v državnem registru in dokazujejo evidentirana grobišča kot sledi:

1. ID 176 ŠOŠTANJ                    Grobišče Gorica 1         – (pobitih cca 20 ljudi)
2. ID 177 ŠOŠTANJ                    Grobišče Gorica 2        – (pobitih cca 20 ljudi)
3. ID 178 ŠOŠTANJ                    Grobišče Gorica 3        – (pobitih cca 400 ljudi)
4. ID 179 DRUŽMIRJE               Grobišče Družmirje 1   – (pobito neznano število ljudi)
5. ID 180 DRUŽMIRJE               Grobišče Družmirje 2   – (pobitih nekaj ljudi)
6. ID 233 ŠOŠTANJ                    Grobišče Gorica 4        – (pobitih cca 24 Šoštanjčanov)
7. ID 234 ŠOŠTANJ                    Grob Pirmanšek           – (ubita ena oseba)
8. ID 391 BELE VODE               Grobišče Bele Vode 1  – (ubitih 6 oseb)
9. ID 392 BELE VODE               Grobišče Bele Vode 2  – (ubitih 6 oseb)
10. 485 VELENJE                        Grobišče Koželj           – (ubitih 56 oseb)

Ad1)  Grobišče ID 176 se nahaja na Čebulovem travniku pod velikim hrastovim križem in granitnitnim znamenjem. Grobovi so močno oskrunjeni zaradi izkopavanja kosti, oranja z vprežno živino in zaradi raziskovalnih del za RLV. Na tem mestu je pred letom dni izkopana velika gradbena jama in narejen nasip.  Za izkopana in zaplenjena okostja ni podatkov.

Ad2)  Grobišče ID 177 se nahaja na Stvarnikovi njivi v bližini ID 178. To grobišče je bilo večkrat oskrunjeno pri oranju njive.

Ad3) Grobišče ID 178 se nahaja na sredini Stropnikovega (Basistovega) travnika na vrhu Goric, (po  pričevanjih je največje).

Ad4) Grobišče ID 179 se nahaja ob križišču ceste na Miklavčičeve travnike in zasilne ceste proti Gaberkam. Grobišče je močno poškodovano zaradi gradnje pomožne rudniške ceste  v Gaberke.

Ad5)  Grobišče ID 180 je v Lepovi gošči in po vsej verjetnosti nedotaknjeno.

Ad6)  Grobišče ID 233 se nahaja ob cesti v bližini opuščenega vodnega rezervoarja na začetku Goric nad Šoštanjem.

Ad7) Grob ID 234 nad Mazejevo žago v Šoštanju je bil komisijsko izkopan, ostanki okostja so na sodno medicinskem inštitutu v Ljubljani. Zaradi posega lastnika v prostor, mesto groba ne obstaja več.

Ad8)  Grobišče ID 391 se nahaja v Lecah na posestvu Kozamurnika v Belih Vodah. Bilo je delno odkopano in po najdenih plitko zakopanih človeških okostjih spet zasuto v prvotno stanje.

Ad9)  Grobišče ID 392 je natančno locirano v bližini ID 391. V neurju leta 1991 ga je velik zemeljski plaz izbrisal in odnesel v Ljubijski graben.

Ad10) Grobišče 485 Velenje se nahaja pod vznožjem hriba Koželj izven Velenja. V neposredni bližini obstaja spominsko obeležje, ki ga je postavil nečak tamkaj zakopane žrtve iz Velenja.

Večina teh grobov je bila oskrunjena s strani nepoklicanih ljudi. Po pogovoru z lovci iz Šoštanja so bile žrtve plen velikega števila lisic in psov, kajti trupla so bila zakopana le dobro ped pod zemljo. Od začetka so bili travniki in gozdovi na Goricah in v Belih Vodah posejani z deli človeških teles. V neposredni bližini grobišča na Stropnikovem travniku je še danes nenavadno veliko lisičjih brlogov in lukenj. Pobiti na Goricah so ponoči obležali na mestu zločina in so jih zakopavali običajno šele naslednje jutro. Mnogi od teh so bili le težko ranjeni in so se do smrti plazili po gozdovih. Njihova razpadajoča trupla so po nekaj dneh močno zaudarjala, iz potokov pa je tekla rdeče obarvana voda. O tem so bližnji prebivalci seznanjali OZN-o, ki pa jih je z grožnjo utišala. Ta problem dobro pozna sodelavka OZN-e, gospa C. Z. iz Velenja. Morda se še danes spominja kje so zakopana ta najdena razpadajoča trupla.

Ti zločini so bili 50 let pometeni pod preprogo in o njih se ni smelo govoriti. Zgodovinska stroka je v Šoštanju padla na tem primeru in žalostno je, da se je z njim ukvarjala le laična komisija. Primer je potrebno nujno strokovno obdelati in mu dati mesto v zgodovini.

Ob osnovnem delu komisije sem se kot predsednik ukvarjal še z vzporednimi zadevami, s katerimi sem se nehote srečeval. V pogovorih s pričevalci sem se seznanil z grozljivo  afero Požar, ki se je zgodila v letih 1949 – 1950 na območju hribovitih vasi v okolici Šoštanja in Lepe njive. Posebej sem se ukvarjal s primerom Pirmanšek, ki je sovpadal v področje dela komisije. Zanj in tudi za nekatere ostale pobite v Šoštanju sem izpeljal in uredil izdajo mrliških listov na UE Velenje. Na osnovi Zakona o popravi krivic sem velikemu številu občanov pomagal pri urejanju izplačila odškodnine za storjene krivice. Kurtu Pirmanšku iz ZDA sem na njegovo prošnjo uredil izplačilo odškodnine za ubita starša in zanj sprožil postopek za denacionalizacijo njegovega premoženja. Primer vračanja njegovega premožeja je zaradi krivičnega zakona o denacionalizaciji po vseh do sedaj opravljenih postopkih prispel na vrhovno sodišče R Slovenije.

Svetu občine Šoštanj in županu predlagamo, da poročilo o delu komisije sprejme ter odloči o nadaljnjih postopkih. Naloge in obveznosti pri upravljanju in urejanju vojnih grobišč so določene v 14. in 15. členu Zakona o vojnih grobiščih, sprejetega v DZ dne, 19. junija 2003.

Začetek izkopavanja vojnega grobišča prične pristojno ministrstvo, v tem primeru ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve, ki je tudi lastnik grobišč.

Urejena vojna grobišča upravlja Upravna enota na svojem področju v sodelovanju s pristojnim ministrstvom, ki skrbi za financiranje ureditve in vzdrževanja.

Urejanje vojnih grobišč opravljajo lokalne skupnosti v medsebojnem sodelovanju z UE in na podlagi pogodbe s pristojnim ministrstvom, v kateri se določi obseg urejanja in plačilo storitev. Vse predpisane  ostale obveznosti in pristojnosti v zvezi s to problematiko ureja Zakon o vojnih grobiščih.

Komisija je na 3. redni seji, 18.1.2007, sprejela sklep in predlaga, da jo svet Občine Šoštanj razreši in s tem preneha njeno uradno delovanje. Nadalje predlagamo, da gradiva in zbrane podatke predamo uradnemu organu, ki bo izkazal za to poseben strokoven interes, sicer jih predamo zgodovinarski stroki.

Šoštanj, 15.3.2007       Predsednik komisije       Anton Skornšek