Piše: C. R.
Starejši in srednjih let se še spomnimo velike inflacije denarja v zadnjih letih socialistične Jugoslavije – posledice tiskanja denarja brez ustreznega kritja. Podobno pa tudi masovno tiskanje besede povzroča njeno razvrednotenje: kilometri in tone potiskanega papirja, prihajajočega s tekočih trakov. Časopisi, revije, knjige. Se pravi: to je omogočila tehnika, temu se je v zadnjem času pridružil še internet. Beseda ekrana, digitalizirana črka, besede, ki jih lahko razširja vsak, ki v trenutku pridejo v vsak dom. Še njihovo dodatno razvrednotenje.
Nekaj stavkov na to temo sem se namenil napisati tudi zato, ker je beseda tudi orodje političnega delovanja, svoboda govora in informiranost volivcev: to je eden od temeljev demokracije. In politiki, po zaslugi tehnike, danes veliko laže komunicirajo med sabo in z ljudmi, in ljudje so po njeni zaslugi lahko veliko bolje informirani kot nekoč. Beseda je postala vsakomur in vsem, vedno in na široko dostopna, a vsi vemo tudi za dvoreznost tega in za temne plati tega napredka: zloraba medijev v politični propagandi (zavajanja, polresnice in laži). In morda nekaj najhujšega pri tem: za delovanje medijev je treba ogromno denarja, zato je boj za glasove volivcev lahko zelo neenakopraven. Spet zmaguje Denar!
Zaradi informacijske tehnike je volilna kampanja postala permanentna, možgani volivcev se perejo neprestano, tudi s tem, da se jih hrani s poplavo ničevosti in s primitivizmom, radio je omogočil prenos govorjene besede na daljavo, bombardirani smo v vsakem prostoru, za vsakim vogalom – gre tudi za veliko inflacijo govorjene besede! Zaradi tehnike.
A tudi sama (tehno)znanost je povzročila razvrednotenje besede v tej civilizaciji. Človek moderne dobe je namreč iznašel jezik matematike, jezik enačb. In mnogi so začeli doživljati ta jezik kot edini »eksakten« (dosleden, natančen), medtem ko »klasični« jezik to zanje ni več. Beseda je vedno mavrična. Ima več pomenskih odtenkov, stvari si lahko razlaga vsak po svoje, medtem ko pri jeziku znanosti to ni mogoče.
In spet k tehniki: človek je, v tem razvoju, iznašel fotografijo, pri kateri gre za svetlobni odtis v občutljivi snovi. S tem je iznašel jezik svetlobnih znakov, vizualni jezik (klasični jezik je jezik zvoka). In potem je iznašel še kamero in film (kino), s tem so te slike postale gibljive in še bolj sugestivne, prepričljive. Televizija pa je za povrh omogočila njihovo razširjanje na daljavo in prihod v vsak dom. Ta jezik (svetlobnih znakov) sicer ne bo nikoli izpodrinil klasične besede (predvsem zato, ker vedno ostaja bolj na površini, v njem ni ontologije), vendar je beseda zvoka postala ob njem na nek način zastarela: ker človek z manj napora lahko vsrka bolj precizno informacijo. Se pravi, ti tehnični izumi (foto, film, TV in potem še digitalna tehnika) so povzročili še dodatno in veliko razvrednotenje besede.
Da, besede so žal postale močno izrabljene, naša čutila (oči, ušesa) in naši možgani so zaradi stalnega bombardiranja z njimi otopeli, z vsem smo postali zasičeni in nas zlepa nič več ne zadene in ne prepriča. Da še kaj pritegne našo pozornost, so navadno potrebne neke nove, ne preveč rabljene besede, kakšni krepki in sočni izrazi, izvirne besedne zveze in nekonvencionalna gradnja stavkov… . In v tem vidim enega od vzrokov za primitivizem, žaljivke, prostaštvo itd., kar se pojavlja na internetu in v politiki (npr. v parlamentu): zadaj niso samo čustva, strasti in pritlehnost, z vsem tem nekateri skušajo pritegniti pozornost ljudi, otopelih od že dokaj izrabljenih besed.
Franc Bešter
