Zdej ne hremo, hremo na zeleno,
zdej je kuonc tje štorije kosmate,
smo se naveličali suolate,
druho zhodbo mamo zdej stuorjeno.
Treba je seveda nam prevoda,
kar začivkal je golobček sivi,
razumeli v formi bi šaljivi,
da je vino isto kakor voda.
Hibanje da temu zdaj se reče,
iz konteksta je bilo razbrati,
morali smo v analizo dati,
ali stvar stoji ali pa teče.
Nekaj še o lepem in o sluhi,
kar je sluga, če smo prav dojeli,
čivkal je, ga nismo resno vzeli,
kar imel holobček je na muhi.
Zdej ne hrejo, hrejo se več isto,
to ujeli smo še iz prohrama,
ker da svet je strašna, težka drama,
oni pa bi radi vse na čisto.
O svobodi se je hovorilo,
ki jo enerhija genska sprošča,
smo dojeli, da je zemlja plošča,
meri ki okrohlo jo ravnilo.
Gibanje da več svobode hoče,
to smo jim verjeli na besedo,
ko pogledali smo sliko bledo,
vedeli smo, česa pamet noče.
Ne napuha in ne prazne slave,
ne svobode, ki je brez vsebine,
ptička ne, ki butal bi v višine,
ki brez repa je in še brez hlave.
